Milanja trail: eno samo matranje, uživancije pa dosti dosti več.
Nikoli ne bom pozabila prekrasnih zelenih travnikov s cvetočim cvetjem in travo, ki smo ji v otroštvu rekli mačji strelec, pa tiste skalne gmote na Veliki Milanji, kot bi jo nek velikan odložil, prav tam me je v družbi kolegov gorskih reševalcev pričakala zlata Helena.
Človek bi se kar naslonil na skalo, obraz nastavil osvežilnemu vetriču, se malo pošalil z družbo in si oddahnil.
A kot je rekla nona Romana: če se predolgo počiva, se kri poleni.
Pot do cilja pa je bila tam še dolga. In sem šla.
In se ulovila z Mojco in Dunjo, s katerima sem potem skupaj premagala kar nekaj kilometrov in višincev. Ej, pa ko smo izza ovinka zagledale našo na vse pripravljeno (tokrat navijačico in suporterko v enem) Natašo z odrešilno kokakolo … kar poletele smo k njej!
Natašin objem in sladka pijača sta nam dala moč, a tudi ta je na vzponu na Kozlek hitro pojemala. Še dobro, da je bil vzpon kratek, vrh pa nas je nagradil z razgledi in razpoloženo družbo prostovoljcev na okrepčevalnici.
Potem sva s potko tekli samo še navzdol.
Dokler se ni ta oštja zravnala.
Ojoj! Ma, kdo bo po tej ravnini tekel, noooo?
Ja, kdo?
Dunja, itak!
V varni razdalji sem ji sledila, a ravnine je bilo odločno preveč.
Ravno ko sem se začela nekaj usajati sama nad sabo, smo z makadamske ceste spet zavili v gozd, naklon se je nagnil in me veselo tekočo potisnil v cilj, kjer me je čakal dosti bolj hiter Tomaž, pa seveda Helena in Nataša in Dunja in kmalu je pritekla Mojca, pa še ena Mojca, pa …
🙂
Prisrčni objemi so si kar sledili in vsak posebej nas je spomnil, zakaj tako radi prihajamo na trail tekme.
Čas je bil, da se umaknemo v senco; ob slastnem golažu organizatorjev nam je Nataša priskrbela hladne rehidracijske napitke, posladkali smo se z odličnimi torticami v baru in se zadovoljni raztepli vsak na svoj domači konec.
(o uni svoji neumnosti pa ne bom, me je še vedno sram)
mojchka 