Velikonočne kondicijske priprave
Month: April 2019
Parlando e scherzando *
Ni besed.
Ni misli.
Ni občutkov.
Pravijo, da je treba pisati pisati pisati … da pisanje steče.
Kaj naj pišem, če je glava prazna?
Če v njej odzvanja samo magična pesem Queenov A winter’s tale, ki sem si jo zavrtela v noči na zadnjih kilometrih “zelene” tekme na 100 milj Istre …
Zelena tekma pomeni 67 kilometrov in “kot dva vzpona na Krn s planine Kuhinja” višincev.
Bi se povzpeli na Krn dvakrat v enem dnevu?
Ne, tudi jaz se ne bi.
Pa sem vseeno v 12 urah in drobiž minutah predihala to razdaljo, tiste višince, tiste spuste in tiste grrr dooolge ravnine …
Ravnine, za katere sem si ves čas govorila, da jih NE BOM tekla.
Pa sem jih.
Nekatere.
Šla sem se igrice; tečem do naslednje zastavice, tečem, dokler ura ne zavibrira ob naslednjem polnem kilometru ali pa tečem do tistega grma itd.
In je šlo.
Lepo je šlo.
In noč je bila čarobna.
Ptiči, žabe, šum listja, oddaljeno lajanje psov in srnjakov, a vseeno TIŠINA … in sotekmovalci v daljavi, ki so me nevede motivirali, da sem tekla in jih kdaj tudi prehitela.
Nikjer nisem imela hujše krize.
Vsaj spomnim se je ne.
Predihala sem tudi vse strahove, skrbi, predihala bolečine, ki so se poskušale prebiti na plano.
Predihala krasne razglede, zelene travnike, jezero Butoniga, pisane cvetlice, dišeče grmovje, pogled na cerkvico svetega Juraja.
Predihala skoke čez potoke (9 jih je bilo, pravi Nataša!) in prebijanja čez blatne kopeli in kamnite ulice Motovuna.
Kdaj pa kdaj pa sem s kom poklepetala (največkrat s sabo, seveda).
S Slovakinjo Jano, prvič na stomiljski razdalji, ki sem jo spoznala prek Instagrama, pa Italijanom Marcom, ki je tekel (že x-tič) 100 milj (njegov komentar na FB mi je dal navdih za naslov: parlando e scherzando sei arrivata al traguardo senza faticare***), pa z Anjo in Tomijem, ki je tudi prvič borbal 100 milj, pa z Lukom, pa Markom iz Idrije itd.
Pa objemali smo se; OBJEMALI s srčnimi člani “Plemena”; tistimi, ki so tekmovali in tistimi, ki so nas prišli bodrit, na štartu, na okrepčevalnicah, ob poti, na cilju … ne bom pisala imen, preveč vas je, vsi ste mi ljubi, vsak mi je dal nekaj zagona.
Hvala!
Jaz pa ne bi bila jaz, če si na poti ne bi vzela časa za poročanje podpornikom od doma, enkrat sem celo na FB pogledala, da vidim, kdo je že kaj v cilju, pa Klavdiji sem poslala SMS, kako ji je šlo prvič na 41km in skoraj sem že začela obdelovat fotke za objavo na Instagramu.
🙂
Ne, ne, to zadnje je laž.
To bom počela, ko bom šla na daljše razdalje, hehehe.
Ker sem vedela, kdaj ima Tomaž željo priti v cilj, me je po tej uri že malo skrbelo, ker se ni javljal. Domišljija je že režirala filmčke, kaj vse se mu je pripetilo.
Ob desetih zvečer nisem zdržala več, poslala sem mu SMS (zaradi sugestivno motivacijskih razlogov imam med tekmami prepoved komuniciranja z možem), kje je.
Pravkar v cilju, crknila lučka v Bujah, ajde ti!
Kaj?
Kaj?
Kako crknila lučka???
Pa ravno njemu, ki si ni želel teči ponoči!
Zdaj pa še to, revež, brez lučke!
Ampak, če je v cilju, je nekako uspel.
Njegova zgodba stezic preko Istre je trajala 10 ur.
V tej zgodbi je med drugim doživel tudi veliko tovarištvo hrvaškega sotekmovalca, ki mu je pomagal ugotavljati, kaj je narobe s “čelko” in mu potem, ko je nista mogla obuditi v življenje, kar nekaj časa osvetljeval pot. (tale zgodba ni moja zgodba, lahko da ni vse res, kot je bilo … Tomaž, piši! Tudi to znaš. Znaš odlično!)
Da ne pozabim okrepčevalnic in mojega dopinga: pancete, sira, čipsa, kruha z nutelo ali marmelado, pomaranč, kokakole, slanega čaja, skutnega zavitka … od svojih zalog sem porabila samo dve šumečki, par kockic ingverja in vodo, pa še to ne vse.
Vse Frutabele in geli so ostali za prihajajoče podvige.
Od Grožnjana naprej se poti bolj spomnim.
Ker se je stemnilo in takoj ohladilo, sem se topleje oblekla, pa me je mraz vseeno zoprno tresel.
Ma, ne boš me!
Se bom pa s tekom ogrela!
Ogrela sem se že, spotila pa tudi!
Misel sem, misel tja, tekač tukaj, tekač tam, kamnita stezica skozi gozd in že sem bila na “okrepni” v Bujah.
Tu sem si celo vzela čas za nekaj jogijskih vaj.
Čutila sem, da potrebujem kratek predah.
Še nekaj spodbudnih besed utrujenima “stomiljašema” in že sem pogumno stopila v skoraj neskončno čmokajočo lepljivo blatno kopel.
Tudi če bom imela mokre noge, cilj je blizu!
Čeprav mi je ta del trase najbolj zoprn (ne, ne, ni res; cesta med Motovunom in Livadami je zelo moreča!), je obenem tudi najbolj magičen; čez zelene travnike, med oljkami, trtami, skozi gozdiček (gaj?), mimo speče kmetije .. in kar naenkrat tabla 5km; se pravi, še pet km do cilja.
Ma, kako pet???
Meni se je zdelo, da sem že skoraj “tam”.
Jah nič, teci, bo prej Umag!
Tekljala sem, celo prehitevala, Tomažu poslala SMS “tu sem” in že sem stala na znanem nasipu, luči Umaga so bile že čisto blizu …
A sem potem pritekla v cilj?
Seveda sem!
Direkt v objem Tomaža. ❤
A niso objemi nekaj najboljšega na svetu?!
Doživela sem jih še cel kup. Toplih, mehkih, blagodejnih!
In enega solznega. Z Natašo.
Čeprav sem že takrat vedela, da bi zmogla še kakih 10 kilometrov in mogoče za njimi še 10 kilometrov, sva se s Tomažem v naslednjih urah kar malo izogibala Nataši, da ta ne bi že takoj prijavila kake nore ideje, v katero bi brez premisleka privolila.
A zakaj bi preveč razmišljala?!
Nataša, midva sva ZA!
*
*
*
O laaa, so bile besede, so bile misli, so bili občutki.
Samo začet pisat je bilo treba.
Kot je bilo treba samo začet teč / hodit.
Besedo za besedo.
Korak za korakom.
Tole popotovanje od Buzeta do Umaga sem se že pred časom odločila posvetiti moji ljubi Heleni. Že ve sama, zakaj. Pa tudi če ne ve. To je bilo ZANJO!
*** prevod: Klepetala si in se šalila in prišla do cilja, ne da bi se mučila.
Zavedanje
2. april je dan zavedanja o avtizmu.
Spodobi se, da tudi jaz nekaj napišem o tem, česar sicer nismo nikoli skrivali, posebej poudarjali pa tudi ne.
Sama ne maram reči, da je Luka avtist, tudi, da ima avtizem se mi nekam čudno in tuje sliši. Najbližje mi je bolj opisno povedati, da ima nekatere od motenj iz avtističnega spektra .
Ne bom se spuščala v opis, kaj to sploh je, raje vam bom naštela nekaj motenj (ali težav, kot jih poimenujem, ko se pogovarjam z njim), ki njegovo vedenje delajo drugačno od običajnega (najpogosteje vsi opazite njegov namrgoden obraz).
Ker je na pogled prav tak kot vrstniki, ljudje ne morejo vedeti za te motnje, zato mogoče kdaj mislijo, da je čuden, nemogoč, težaven, nesramen, nevzgojen … in se tudi jezijo nanj.
Ampak on ni tak nalašč.
Tak se je rodil, drugače doživlja in razume svet in medsebojne odnose.
- težje ali sploh ne vzpostavi očesnega stika
- v pogovoru se ne prilagaja sogovorniku, velikokrat na dolgo opisuje, kar ga takrat pač zanima, potem pa sogovornika ne posluša več, zna biti, da pogovor tudi prekine ali kar odide (mislim pa, da je pri tem v letih zelo zelo napredoval in zna sogovornika tudi poslušati)
- težko razume navodila; nekatere metafore, besedne zveze razume dobesedno in zaradi tega je pogosto v stiski
- ne prenese negotovosti; npr. če mu rečemo: “bomo videli”, najraje bi imel, da bi mu vse zagotovili vnaprej: “ne boš zbolel”, “ne bo vojne”, “ne bo konca sveta” … saj se teh stvari najbolj boji
- težko se orientira v prostoru
- nima številskih predstav, zanj sta npr. enako nepredstavljivi števili 1 in 3892952085108750 in enako težko izračuna 1+1 ali 54646480 x 5209249
- ne zna lagati, skrivati, igrati in tudi pri ljudeh ne zna razbrati, kdaj našteto počnejo
- z leti je sicer razvil določeno obrazno mimiko, a vseeno večino časa zgleda, kot da je slabe volje
- hromijo ga razni strahovi (nekatere pa je tudi prerastel)
- težko razume in si razlaga govorico telesa
- ko naredi nekaj napačnega, je zanj vsak “greh” enako hud in ga močno bremeni
- ne razume nenapisanih socialnih pravil; zlahka se ga zmanipulira
- težko sprejema novosti in spremembe
- je preobčutljiv na dotike
- …
Zdaj, ko sem jih naštela, vidim, da jih je ogromno.
V resnici pa je Luka strašno fejst fant.
Je zelo sočuten in rad pomaga, dobesedno trpi, če je nekdo žalosten ali ga kaj boli.
Pri navezovanju stikov z ljudmi na primer sploh nima nobenih težav. Če mu je človek zanimiv, kar pristopi in ga vpraša, kako mu je ime, ali pa mu začne pripovedovati o zadevi, ki trenutno okupira njegove misli. In če se človek odzove prijazno, ga kar vpraša, če sta lahko prijatelja.
Včasih mi je bilo ob takih trenutkih nerodno in sem ga vlekla stran (še vedno kdaj naredim to napako), potem pa sem spoznala, da je moj otrok neskončno prijazno in iskreno bitje. Res bi bilo grdo, če bi te njegove lastnosti poskušala potlačiti.
.
.
.
Zavedam se, da bo celo življenje tako in vsak dan znova se učim strpnosti in potrpežljivosti.
Mogoče ga kdaj preveč poskušam ščititi pred določenimi situacijami, čeprav vem, da to ni prav, tudi negativne izkušnje mora (kontrolirano?) doživeti, da se bo v prihodnosti znal bolje odzivati.
Nisva pa s Tomažem nikoli poskušala njegovih motenj “ozdraviti” s kakimi čudnimi dietami ali metodami.
Tak je in … naš je.
In tako kot povem njemu, povem vsem, vsak ima svojo “težavo”, nekateri večje, drugi manjše, nekateri manj, drugi več …
Tako pa je Lukove stiske/strahove ovekovečil Tomaž (klik na fotko ali na link spodaj):
mojchka 