Rašica trail 2018

IMG_9155

Ne vem, ali sem udeležbo na Rašica trailu prej obljubila naši načrtovalki treningov in tekmovanj Nataši ali Mojci Ježkovi, ko sva skupaj tekli del traila v Istri?

No, to niti ni tako pomembno.

Pomembno je, da sem minulo soboto uživala v vsakem trenutku dneva.

Prvo polovico poti tako ali tako sploh nisem vedela, kje sem, saj pred dogodkom sploh nisem pogledala na zemljevid, kje bo tekla proga.

IMG_9162

Heleni sem poslala SMS: “Ne vem, kje sem, ampak SEM!” in veselo mahala skozi meglene gozdove.

Ko me je dohitel Katjin SMS z motivacijskim : “Naj blato šprica za vama!”, sem se še nekaj ustila, kako blata sploh ni in veselo fotkala razmeroma čiste superge.

56473764704__FA00FC09-4415-45D4-A841-A93506673D3B

Pa niso bile več dolgo take. So se pa dobro držale blatnih potk, res jih moram pohvaliti.

V glavi sem imela videlo posnetek od lani, kjer so se skoraj vsi prav komedijantsko spuščali po neki blatni strmini in ko sem končno prispela do napisa z opozorilom o strmem spustu, sem si rekla: “Zdaj pa smo tu!” In res sem z ritjo morala poskusiti trdoto rašiških kamnov, a na srečo ni bilo nič hudega. Pa tudi pot ni bila ista, se mi zdi …

IMG_9165

IMG_9166

Uživala sem tudi tistih nekaj minut nekje pod kapelico Svete Sobote, ko so se dežne kaplje okrepile in ko so mišice okoli zadnjice že močno pekle in zategovale, saj sem že par deset metrov naprej ob božanskem kruhu z zaseko in toplem čaju pozabila na vse bolečine.

IMG_9169

Kar pa je na trail “tekmah” najlepše; spet sem imela priložnost klepetati s fejst ljudmi, kar dosti kilometrov sva premagali skupaj z Maco, krajši čas pa sva skupaj borbala tudi z Mirkom, in oba sta mi bila velika spodbuda v trenutkih utrujenosti. No, Mirko me je na cilji ravnini malo zamoril, ko je povedal, da je do cilja SAMO še 2 km.

Samo!!!

Pišuka, 2 km ravnine, to pomeni, da moram teči!

Ne, nooo!

Ma, Maca pred mano je veselo tekla, pa sem močno stisnila zobe in to počela še jaz.

Pa nisem dala vsega od sebe (Andreja, Urša, spet!!!), imela sem še moči za poročanje s terena domov 🙂

Zato me je pa tik pred ciljem prehitel X, hudir! Če se ne bi ukvarjala s temi sodobnimi medijskimi traparijami, me ne bi!!! (za nepoznavalce naj povem, da je na pot štartal več kot uro in pol za mano, saj je tekmoval v štafeti 🙂

IMG_9180

Ko sem se že vsa vesela krepčala s slastnim pecivom in palačinkami pri Mojci in Romanu v cilju, od nekod primarširata Maja in Nežka.

“Pa kaj se nista še preoblekli?!”

“Ma, niti v cilju še nisva bili, sva se nekaj izgubili!”

In sta se tekli pofočkat v cilj 🙂

Mislim, da sem tokrat prvič in zadnjič prehitela tile tminski košutki 😉

Kot ponavadi je bilo v cilju ves čas živo in prešerno veselo. Objemi vsepovprek, analize, šaljive debate, zbadljivke …

Koliko ljudi, Ljudi (z VELIKO začetnico) sem spoznala v teh dveh letih, kar se udeležujem trailov!!!

IMG_9174

Mojca, Roman in ostali sodelujoči; super sem se imela, hvala za vse (posebej moram omeniti bogato založen “gudi beg”! – hlače so mi moški že zaplenili!), zagotovo pridem še in zagotovo pripeljem tudi moški del družine!

 

 

Tek treh vrhov 2018

Kar smo sklenili na Pohorju, sta Luka in Tomaž 4. novembra 2018 tudi uresničila.

Na krajši (12 km in 650 višincev) progi (krožna pot na Škabrijel) Teka treh vrhov sta se odlično odrezala (2 uri).

Luka je najbolj navdušilo vzdušje med “trejlaši”, počutil se je odlično, navdajal ga je ponos in zadovoljstvo.

Potiho se mi je pohvalil, da je z nekim tekmovalcem iz tujine celo poklepetal v angleščini.

Veliko so mu pomenile spodbudne besede in čestitke, ki so mu jih namenili znani in neznani tekači.

Dan, ki ne bo šel v pozabo!

fullsizeoutput_1917

fullsizeoutput_1926

45453436_2189276597749051_1537532347040137216_o

fullsizeoutput_192a

IMG_8789

Fotke: prva in zadnja sta moji, druga Drago Košuta, tretja Renato Lešnik, četrta David Verlič, hvala vsem!

 

 

Vitovlje #33

O, lej, še nekdo si z lučko osvetljuje pot do Vitovske cerkvice.

Fajn bo koga srečat v teh prezgodnjih temačnih urah popoldneva!

Čaki, ma saj tam ni poti!

Kaj lomasti kar po grmovju?

Čudno …

Šele tik pred vrhom ugotovim, da so to samo kovinski okvirji mojih očal, odsevajo svetlobo lučke nazaj v moje oči.

Torej bom sama gor.

Meni je prav.

Čeprav tudi poklepetam rada.

A najlepše je, ko sem sama; v miru lahko počivam, občudujem razgled, se podpišem v knjigo, fotkam dolino, oblake ali poziram in se igram s samosprožilcem fotoaparata na mobiju.

Sonce je zašlo, še preden sem štartala s parkirišča, njegova svetloba je nekaj časa še premagovala temo, a ob spustu se odločim, da je nazaj bolje kreniti po makadamski poti. Tako bom v soju “čelke” lahko bolj brezskrbno tekla.

Psa me ne nič sprašujeta, tečeta naprej, le na križiščih poti se ustavila in gledata, kam bom nakazala smer.

Kmalu smo na koncu makadama in raje kot hojo do avta skozi vasico izberem zavoj v gozd. V soju lučke ugledam nekaj gob dežnikov in si jih nekako naložim na roke.

Sedaj gre počasneje.

Sedaj slišim vsak šum.

Prej sem topotala po poti in motila mir v gozdu.

Sedaj …

… gozd moti moj mir …

… iz grma vzleti ptič in zvok je skoraj srhljiv …

… z drevesa pade veja in malo me je že strah …

… še listi, ki pošumevajo na drevesih, se ponoči slišijo grozljivo …

Začnem se pogovarjati s psoma.

Saj nočne pošasti ne vejo, kako plašljivi smo vsi trije 🙂

IMG_8824

IMG_8834

IMG_8836

IMG_8845

IMG_8847

 

 

 

 

Mestni trail Budimpešta pa še kaj

Pumpa na obrobju Budimpešte.

Pravkar sem plačala natočeno gorivo in se vrnila v avtodom.

“Ne vžge!”

“Kaj ne vžge?”

“Kamper. Nekaj je narobe. Daj tvoje ključe!”

Nič.

Lučke čudno svetijo. Iščem navodila, berem berem berem … pri dizlih vsiljeni start motorja ni mogoč, pokličite servis!

Porka … !

“Saj imamo konfort asistenco, pokliči jih!”

Pokličem. Prijazna gospa obljubi, da bo v roku ene ure nekdo pri nas.

Mi pa sredi pumpe. Nihče od zaposlenih tam nas ne niti povoha; ne vpraša, če rabimo pomoč, niti napizdi, naj se skipamo proč …

Po eni uri ni k nam še nikogar. Noči se, predvečer praznika, gugl pravi, da je 2 km stran odličen servis … a zaprli ga bodo prav kmalu.

Porka … !

Spet kličemo na asistenco. Bodo prišli, ne skrbite!

In res, že je tu striček madžarskega avtokluba.

Angleško zna samo par besed, nekaj podreza okoli ključavnice … ne, ne bo šlo, štarter je fuč, jaz tega ne morem popraviti, bom poklical avtovleko.

IMG_8476

Porka … !

Podpiševa nek papir v madžarščini, sploh ne veva, kaj podpisujeva.

Spet kličeva asistenco. Ja, avtovleke so zelo zasedene; tam tri, štiri ure bo treba počakati.

Ojoj, porkaaaaa … !!!

(upam, da nismo pokvarili dneva prijazni Ajdi na klicnem centru!)

Zagrnem zavese in z Lukom se učiva matematiko, Tomaž kliče svojega mehanika, ki točno ve, kaj bi naredil, a tega ne more prek telefona.

Tuhtava, če bi kar sama porinila naš 3tonski domek na kako parkirišče v bližini, kjer bomo imeli vsaj mir. A tako močna (še) nisva!

Ko že obupujemo (poleg vsega je še WC poln do roba!) in nameravamo že stotič klicati v Slovenijo, kot iz nebes pridrvita Imre in Ferenc (imeni sta zaradi varovanja zasebnosti izmišljeni).

Ta dva sta že bolj napredna, v telefon govorita po madžarsko, na zaslončku pa se njune besede spremenijo v angleške.

Peljeva vas na servis, servis non stop.

Ja, super, kamen se odvali od srca.

Ne, reče Ferenc, jutri je praznik, ne delajo.

Porkaaaa … !

Tomaž, ki je že prej pri slovenski asistenci izvedel, da nas pridejo lahko oni iskat, pravi, naj nas samo odvlečejo do najbližjega parkirišča, da se damo v mir in gremo spat.

Medtem ko Ferenc kliče svoje šefe in potem le-ti meni po telefonu nekaj razlagajo, sploh ne registriram, da motor našega domka veselo brni. Tomaž se smeje, Imre mu nekaj kaže.

Ne morem verjet, naredil je točno to, kar je Tomažu razlagal naš mehanik po telefonu.

Kamper razrešimo krempljev avtovleke in hecna možakarja se z nama odpeljeta do bližnjega parkirišča nakupovalnega centra. Imre da Tomažu še nekaj napotkov in že izgineta v noč.

Takoj si odpreva vsak svoje pivo (kmalu sledi še kakšno), napadeva čips, kikiriki, kar je junka pri hiši in vsa napetost popusti, smejemo se in se počutimo kot v ameriških filmih (saj veste, kako tam tatovi ali pa policaji itd. kar iztaknejo kable izpod volana in “zakurblajo” vozilo!) …

IMG_8489

Po obilnem zajtrku in kavici obrnemo vozilo proti severu, pogledat gremo, kje potekajo stezice Hungary Ultra traila in kakšen je slavni Višegrad in umetniški Szentendre.

Jok, brate!

Vse zapornice parkirišča so zaprte. Praznik!

Na izhodih so sicer velikanske table, a napisi na njih samo madžarski.

Ma, ne bo nas ustavila taka malenkost, pišuka, da ne!

Poiščemo, kje je pločnik najnižji in se čezenj in zelenico rešimo spon kapitalizma 🙂

*********************************************************************************

Razen opisanih prigod je naše potepanje po Madžarski minilo v znamenju prekrasnega poletno jesenskega vremena, večdnevnega pešačenja po Budimpešti, razočaranja nad Veszpremom, basanja s kurtoš kolači, langosi, torticami ob kavicah na sončku, sprehodov  po pisanih parkih in gozdovih, pa ob Blatnem jezeru … popoln odklop!

IMG_8469

IMG_8226

IMG_8524

IMG_8218

IMG_8475

IMG_8464

IMG_8558

IMG_8582

IMG_8614

IMG_8650