Kraji (skoraj) domači

Mali Golak

Ko Nataša določi skupni izlet, poskrbi za ves paket, tudi za vreme in vsakič zrihta tapravo!

Ker pa je bil tokrat cilj bolj v naših kot njenih krajih, sem za navigacijo morala poskrbeti sama. Do skoraj tik pred zdajci sem se zanašala, da bom “zlorabila” ZZTopkino sled ene lepe krožne, a se je izkazalo, da je ne morem naložiti. Na srečo je pred kratkim nekdo na Tekaškem forumu prijazno razložil, kako se uporablja Gpsies in tam dobiš nebroj variant različnih poti (a vseeno je še to včasih premalo, in ne vem, res ne vem, zakaj vsakič pozabim na pespoti.si; tudi tam se da sneti GPX sled izbrane poti, le prijaviti se moraš (prijavljena pa sem že dolga leta in tudi na to sem pozabila, jej jej).

Ben, vse smo rešili in do sekunde točno sva s Tomažem parkirala na dogovorjenem mestu, kmalu so se pripeljali še Ljubljančani (Nataša je imela s sabo mladino, bravo zanje!) in pustolovščina se je lahko začela.

Po štartu v Tihi dolini smo prav kmalu zakoračili na debelo snežno odejo, ki pa je na srečo bila ravno dovolj čvrsta za ne prenaporno hojo. No, z mladino bi lahko o nenapornosti še malo diskutirali, a po mojem mnenju sta se zelo dobro odrezala (bi človek rekel, da smo celo pogrešali malo več jamranja, ki smo ga vsakodnevno vajeni 🙂 ) …

Takrat se nam je mogoče zdelo, da se pot na vrh Malega Golaka vleče, a sedaj imam v spominu samo to, kako lepo je bilo; sneg, tišina, visoka drevesa, modro nebo … Pa tudi en malček smo se izgubili, o ja, brez tega ne gre; ali je šlo po tej poti pred nami zelo malo pohodnikov, ali pa je gaz zametel sneg, kdo bi vedel.

Na vrhu smo bili deležni skoraj popolnih razgledov, žig je komaj komaj štrlel iz visokega snega in mrzel veter nam ni dovolil daljšega počitka, a uspešen vzpon (in seveda misel na kočo in dobrote, ki se tam dobijo) je dal novih moči za pot navzdol.

EEE, dol pa je šlo hitro, dol. Pa ne samo zaradi obeta dobre hrane, ne. Le kdo se lahko upre teku po mehkem snegu? Če pa ne moreš teči, se usedeš in po riti dol, juhuuuu!

IMG_1516

IMG_1543

20180324_133724

IMG_1557

Tik tak smo bili pri pravljično luštni mali Iztokovi koči pod Golaki, iz nje prepodili večjo skupino pohodnikov 🙂 , in se med klepetom s prijaznima oskrbnikoma napokali s slastno joto, mmmmmm orehovimi štruklji in dišečo kavico.

Pretežno ravninska pot do avta se je potem vlekla kot kurja čreva; vsaj meni se je tako zdelo. Kljub dobri kondiciji sem bila po tem zimskem pohodu pošteno utrujena, a zelo zadovoljna, saj smo si spet podarili prekrasen dan.

Skozno in Kopitnik (pa še kaj)

Že takoj na začetku poti v Šmihelu nas je pozdravila #PrekletstvoIzgubljeneRokavice; na ta dan ni bila nič zlovoljna in nam je zaželela prijetno hojo.

IMG_1567

Najprej smo šli obiskat “naše” naravno okno; Skozno, od tam pa po robu Trnovske planote in gozda proti Kopitniku. Zelo me je razveselilo, da so letos pot temeljito očistili in označili, saj sem se lani tod borila z robido in podrtimi drevesi.

Ne vem, katera utrujenost me je matrala, a korak mi kar ni stekel. Ni pomagalo niti navdušenje, ko je mimo nas čudežno švignil trop gamsov.

Na Kopitniku sva si zato vzela malo več časa za počitek in malico na toplem sončku.

Spust nazaj k avtu mimo Marijine cerkvice nad Vitovljami naju je najprej pošteno premrazil, a od cerkvice naprej sva imela prave spomladanske razmere.

Domov sva se vrnila prezračena, predihana in dobre volje, moči pa je ostalo še dovolj za precej obsežno čistilno akcijo po hiši 🙂

IMG_1572

IMG_1579

IMG_1589

IMG_1599

Pripravljalna

“Vzamem rokavice?”

“Ma, kakšne rokavice, lej zunaj je sonce, ptički pojejo, toplo bo! Rajši vzemi dovolj vode!”

“Ben, ma toplo majico pa vseeno vzamem, mene rado zazebe!”

Ob desetih pridemo v Štanjel, pihaaaaa, 6 stopinj!!!

Ko se pripelje mama po Luka, pravi, da v Komnu ne piha.

“Jebela, katero pot naj zdaj greva?”

Poskusiva pogledat pri lovski koči, mogoče tam piha manj.

Malce manj res piha, pejva tu!”

1_start

2stanjel

3kobjeglava (2)

4vrh

In greva; najprej v obratni smeri Štanjelskega teka do Lukovca, kjer naju sončke prijetno greje, od tam naprej pa po naši lanski trasi (lani, 19.3.!!!), z rahlimi odmiki (in lomastenjem po robidi) pod Šumko in pod Trsteljem; tam piha močna burja, ozračje je  občutno hladnejše.

Tomaž se niti ne ustavi za fotko, tako piha, jaz pa vseeno naredim en skremžen selfi, da prevozniku mami poročam, kje sva že.

5trstelj

Mobi komaj držim v rokah, tako me zebe, rokavice pa doma!!!

Prekletstvo izgubljene rokavice nama torej še vedno visi nad glavo! 🙂

Ker ima Tomaž v posesti časo+razdaljomerilec, se trdno drži zamišljenega tempa in me kar pošteno priganja, samo v klanec mi je dovoljena (hitra) hoja. (Nič se bat; ga ne ubogam ves čas!)

Pa se ne pritožujem, na tak način ugotovim, da sem zmožna več, kot mislim.

Lep občutek!

6jezerce

7gozd

8fajti

Po dveh vojaških frutabelah, neštetih požirkih vode in palčki magnezija že tečeva prek še posebej razmetane in gležnjelomilne kraške gmajne proti spomeniku na Cerju, od koder pa naju burja ekspresno odpihne proti dolini.

9cerje

Nespametno predlagam, da dol tečeva kar po asfaltu, si bodo gležnji malo oddahnili.

Pajade! Gležnji mogoče res uživajo, vsi drugi deli telesa pa precej trpijo; zadnja dva kilometra se vlečeta kot kurja čreva; edina tolažba je vedenje, da je za ovinkom konec poti in mama z ogretim avtom.

Psa se v sekundi zložita na tla prtljažnika, Tomaž naredi še kratko raztezanje, zavijem se v toplo majico in že drvimo proti obloženi mizi.

Vožnja se nenavadno vleče, v želodcu že pošteno kruli in zdi se, da se več časa vozimo, kot sva tekla tistih 28 kilometrov s približno 1000 višinci 🙂

 

 

 

 

Na Brijonih

Napoved se ves teden ne spreminja; dež dež dež veter dež veter dež dež dež.Kljub temu, da so vsi okoli mene črnogledi, ohranjam svoj naiven optimizem; vreme se BO spremenilo na bolje!

Počasi je treba sprejeti odločitev; gremo, ne gremo?
V pravem trenutku se spomnim “tekaške Logarske” in tamkajšnjih nalivov in ta spomin je lep, topel, zato rečem: GREMO!

V nedeljo zgodaj zjutraj doma kaže kar obetavno, potem po poti megla, čez državno mejo se celo razkadijo oblaki, pa v daljavi se kažejo krmežljavi sončni žarki, a kmalu spet s strahom ugledam oljke, ki jih vije veter in oblaki postajajo črni črni …

IMG_1404

V Fažano se pripeljemo skoraj istočasno z Natašama, motovilimo z drobižem za parkirnino, iščemo bankomate in se končno usedemo za mizico v bližnjem lokalčku, umirjamo utrip, srkamo odlično kavico, klepetamo klepetamo klepetamo, da se skoraj kadi.
Iz Tomaža kar naenkrat zleti: “Kaj pa če bi šel na polovičko?” (Lipicerji smo se prijavili na 10ko, N&N pa na 21km) Pravi, da že dva dni razmišlja o tem, pa zunaj niti ni tako mrzlo in tudi dežuje ne, pa Nataši povesta, da že dosti časa nista  pretekli več kot 16 km v kosu skupaj …
Pri mizici zraven ugleda možakarja z obeskom “Organizator” in ga takoj napade z vprašanji, če se da izvesti menjavo, a dobi odgovor, da se tega skoraj zagotovo ne da; škoda, ker se ni spomnil včeraj.
OK, pa nič, klepetamo naprej, analiziramo vreme, tuhtamo, kaj obleči itd., pa pride stric nazaj in reče Tomažu, naj takoj ko pristanemo na Brijonih,  gre k prijavni službi in se bo vse zrihtalo.

Ker pa Tomaž še ni dokončno odločen, se nekdo spomni genialne ideje; glasovanje na FB.

Medtem ko se tlačimo na barčico, že pišem sporočilo in glasovi začnejo takoj deževati (dež še ne, na srečo!).

E261D359-1A04-4BE7-B81E-41012FA21AD0

Seveda je rezultat v prid polovički, za desetko glasujeta samo dva pasivna športna navdušenca.

Tomaž se pri prijavni službi res hitro zmeni, in ker smo tokrat na prizorišču precej zgodaj, imamo dovolj časa za nadaljnje analize in prognoze, obiske toaletnih prostorov, oblačenje, slačenje, kofetkanje … medtem pa se oblaki odločijo, da dežja ne bodo več zadrževali.

Sprijaznjeni z vsem nase navlečemo palerine in se odpravimo na štart.

IMG_1319

Tomaž zelo neučakano sili naprej.

IMG_1334
fotkano skozi pelerino

Dež spet poneha in razkropimo se vsak v svojem ritmu proti cilju (nekaj manj kot 500 nas je na štartu), le Luka in jaz ostaneva skupaj.

Lepo nama gre, sine mi ima ogromno povedati, napol ga poslušam, medtem pa opazujem okolico; morje, zelene travnike, zanimiva drevesa, ptice … vzameva si tudi čas za fotošutinge, sploh ko vstopimo v safari park, kjer se pasejo zebre, oslički, noji, lame, konji, krave …

IMG_1339

IMG_1419

Kmalu sva na polovici, pri okrepčevalnici Luka potegne iz žepa svoje Frutabele, meni so dovolj piškoti organizatorjev; nekaj deset metrov hodiva in se baševa s sladkobo, potem pa veselo naprej.
Ko Luka ve, da sva čez polovico, začne bezljati naprej, moram ga zaustavljati, saj takega tempa ne bi zmogla. Poklepetava še s simpatično gospo, ki nama pove, da je bila že na 13 maratonih povosod po svetu, sedaj pa je dve leti čuvala vnuke in ni dosti tekla, pa jo je bilo prav strah priti na desetko.

IMG_1351

Luka ji pokaže tudi svoj najljubši skok 🙂 in že smo na zadnjem kilometru.

Kar škoda, da je že konec, okolica je tako lepa, da kar pozabiš na utrujenost, vseeno pa je dober občutek priteči v cilj in dobiti medaljo okrog vratu.

Lučkota že dolgo nisem videla tako nasmejanega in razigranega.

IMG_1412

IMG_1367

Okrepčava se, na hitro preoblečeva in greva počakat ostale v cilj.

IMG_1415

Tomaž pride kmalu, potem NatašaG, kmalu pa še NatašaMM 2:29, ki je danes verjetno najbolj vesela, dosegla je zadan čas in koleno je ne boli!

Ma, vsi smo zelo zelo veseli in spet klepetamo in klepetamo … nič nas ne ustavi!

Za kosilo nas prav šik postrežejo v hotelski restavraciji, tudi sladico dobimo!

Malo nam je žal, da je vse mokro, saj bi v suhem vremenu lahko še malo šetkali okoli, posedeli na travi in poslušali šumenje morja (če bi ga sploh slišali ob vsem silnem klepetanju) …

Kar ne moremo se odpraviti proti domu, te lepe občutke bi radi še podaljševali, analizirali in jih pestovali, a tudi v spominu nas bodo še dolgo greli in božali.

“Brijone” zagotovo ponovimo, do takrat pa nas čaka še nekaj skupnih avantur, na katerih se bodo spet odvijale lepe prijateljske dogodivščine.

foto: jaz, NatašaG (fotka: Lipicer-skok) & FB Brijuni marathon (Dinko Bažulić)

Uf, uf, ne smem pozabit, kje je bila medtem Tajda!

Na podelitvi Oskarjev!

Na maturantskem plesuuuu (pa ne še na svojem) 🙂

IMG_1406

 foto: ne vem