1237 mnm x 2

Zadnja dva dneva lanskega leta sva se povzpela na domača Veliki rob in Kucelj.

Mogoče zato, da lahko danes brez slabe vesti prijateljujem s kavčem, berem, pečem piškote in pijem čaj?

Ali zato, da sva se izognila bombardiranju s skoraj vseh strani s predlogi, kako moramo zadnje dneve v letu žurati, nakupovati, okrasiti dom, piti, jesti, se obleči, delati obračune, plesati, biti bleščeči in nasmejani …

Pa tudi zato, da bi se skrili pokanju petard (=retard), ki zelo vznemirajo našo Deo! Na “silvestrov dan” nam to ni uspelo popolnoma, saj so se očitno po kosilu vsi bombarderji zmenili, da bodo na dvorišča zmetali skoraj polovico svojega arzenala.

Ko Dea na prostem sliši pokanje, kar podivja in se usmeri proti domu, oziroma Tomaž pravi, da takrat živali izgubijo orientacijo in velika verjetnost je, da bi kam zatavala. Zato jo je navezal na svoj tekaški povodec, a na tak način je moral pri hoji v dolino zelo paziti, saj je pot strma in spolzka, psička pa je, seveda, vlekla povodec, da bi bila čimprej na varnem. 😦

Močno upam, da so se to noč spraznile zaloge streliva in da bomo imeli spet mirne sprehode, teke, pohode …

1_sekulak

2_na poti

3_pod vrhom

4_z Velikega roba vidimo Kucelj

5_razgledi

6_pogled v dolino

7_pod vrhim Kuclja

8_na Kuclju

Kljub temu, da imam svoj kavč zelo rada, si v letošnjem letu želim, da bi nam uspelo vsaj toliko lepih planinskih pohodov, kot smo si jih podarili lani.

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s