Pot gradov (skrajšana)

Tale moj trener!

Ma, ne da mi miru!

“Jutri trening,” pravi.

Dobro vem, kaj to pomeni.

Če nočem hoditi po enih in istih poteh, ki so trenerju domače, moram sama določiti traso.

Potem ko smo od kolega “trejlaša” dobili gpx sled približno 33 km dolge obhodnice Hrastovlje – Podpeč – Socerb – Osp – Tinjan – Rižana – Kubed – Hrastovlje, je Nataša (z Natašo) v decembru stestirala Pot gradov v koprskem zaledju, mi jo priporočila in ker njeni presoji popolnoma zaupam, sva včeraj (zaradi jutranjih obveznosti z mularijo) malce prepozno stala na parkirišču TIC Hrastovlje in tuhtala, v katero smer bi se odpravila.

Proti soncu, seveda!

IMG_0101

In že sem sopihala za njegovim (pre)hitrim korakom.

IMG_0100

Kljub sodobnim aplikacijam, ki nam pomagajo pri orientaciji, je treba vseeno vključiti zdravo kmečko pamet, pa še vedno se na kraških gmajnah lahko hitro zaide v napačno smer (da se to zgodi meni, ki sem vedno trdila, da se na Krasu ne moreš izgubiti!), zato sem kar pogosto motrila zemljevide na mobiju in mirila Tomaža, ki bi se kar obrnil nazaj …

IMG_0103

IMG_0105

IMG_0111

Pri Črnokalskem gradu sva se odločila (zaradi stiske s časom predolg) krog skrajšati, zato sva nekako odnavigirala do Rižane in se tam spet priključila tokrat odlično označeni poti čez griček, ki sem mu pozabila ime, pa dol v Kubed, pa spet gor na Lačno in potem končno dol proti Hrastovljam.

IMG_0114

IMG_0120

IMG_0118

 

Precej sem bila že utrujena in sem se spusta zelo veselila … a prvi del poti je tekel po tako razmetanem kraškem ostrem kamenju, da tu še ni bilo pričakovanega počitka.

Na srečo je bil ta odsek kratek in že sva tekla po mehki podlagi po gozdu, nato med trtami in oljkami in še par korakov po asfaltu do avta.

Tam naju je čakal topel čaj, preskok v topla oblačila in analiza prelepega dne med vožnjo domov.

IMG_0129

Screen Shot 2018-01-21 at 10.24.59

 

Po Angelski gori z burjo

Smo se pridušali, da na Teku z burjo ni bilo burje, zato nama je z Natašo v soboto gospa dala vetra …

Mrzlega vetra.

A se ne pritožujeva, skupaj sva preživeli prelep dan; sami na poti po robu Gore, s premraženimi prsti in kljub izgubljanju, ko sva želeli skrajšati pot, z nasmehom na licih.

Uspelo nama je; nisva se izgubili (priznam, enega kvizkota sva unovčili, ko sva potrkali na samotni domačiji in povprašali, če greva prav); od izvira Hublja sva se povzpeli do “polžka” in nato še k Otliškemu oknu, našli Sinji vrh v ivju, se okrepčali v prijetnem penzionu, znavigirali do Podrte Gore in Kovka in se hitro spustili do Cola, kjer naju je pričakala Helena in doma pogostila s slastno mineštro, nato pa še zapeljala do izhodišča.

Neskončno hvaležna sem za ta dan, za krasni prijateljici, za to, da me noge ponesejo na take pravljične kraje; kjer se glava odpočije in duša zapoje od sreče.

IMG_0012

IMG_0032

IMG_0043

IMG_0060

IMG_0061

IMG_0082

IMG_0067

IMG_0063

IMG_0081

Screen Shot 2018-01-16 at 21.31.13

 

#s1trail Half ali Tek z burjo (in blatom)

Za nami je še ena lepa stezičarska preizkušnja, za katero sem neskončno hvaležna Nataši, da me je skoraj prisilila k udeležbi.

Dobesedno gor in dol smo se zapodili od Obeliska pri Opčinah po robu Krasa, skozi vasici Kontovel in Križ, skozi borove gozdičke, po kamnitih grižah, mimo Nabrežine, pa dol po plaži Botanjek (ali bolj znano: Costa dei Barbari) in se skozi “vasico” Portopiccolo spet povzpeli v Sesljan in Vižovlje.

21 kilometrov ozkih stezic, ostrega kamenja, spolzkega blata, luž, megle, redkih deževnih kapljic, še bolj redkih sončnih žarkov … sliši se grozno, a tu so bili še klepetavi sotekmovalci, bogato založene okrepčevalnice, prijazni prostovoljci in reševalci.

Na zadnjih kilometrih sem še obujala spomine na otroštvo, ko smo poleti velikokrat pustili avto “zgoraj” v Sesljanu in se potem po (takrat se mi je zdelo) neskončnih stopnicah spustili do plaže; dol je še šlo, gor pa … zdaj sem se temu le nasmihala, pošiljala mami sličico cerkve s poti, sopihala in se vseeno veselila, da je to zadnji vzpon.

V Vižovljah me je že precej izčrpano pričakal Tomaž (v cilj je prišel celo uro pred mano!!!) in mi dal nove energije, da sem z nasmehom pritekla v cilj.

Potem pa seveda še pašta, kavica, pivo, neskončne analize z družbo … vsi blatni, vsi nasmejani smo načrtovali nove podvige.

IMG_9905

 

IMG_9911

IMG_9913

IMG_9915

IMG_9933

IMG_9938

IMG_9940

IMG_9948

IMG_9951

IMG_9959

Screen Shot 2018-01-07 at 19.58.54

Vso dolgo in naporno pot je z mano tekel mali Skrbko, ki je nase prevzel bolečine iz levega kolena; moje misli pa so se nenehno vračale k Skrbkovi ustvarjalki, ki je prav zdaj sredi svoje najtežje ultre.

Helena, tekla sem predvsem zate!

IMG_9904

S1trail

Tomaz

 

 

Vrh gore sedela

Že res, da nenehno zatrjujem, kako ne maram snega; a ne maram tistega na cestah in tistega na mestnih ulicah, ko se spremeni v brozgo.

Aja, pa tistega, ki ti pade za vrat, brrr!

Ob redkih priložnostih, ko sneg pobeli tudi našo vas, se je najlepše takoj podati na sprehod, saj se to največkrat zgodi pod noč, ko se vas že tako umiri, bela odeja pa dodatno utiša hrup in čarobno osvetli noč.

Ko pa snežinke ne pridejo do nas, jih sami poiščemo in to zimo smo doživeli že nekaj zimskih pravljic.

Včeraj na Vremščici je že bilo tako; pravljično!

Ko je Luka v avtu na poti domov rekel: “Super sem se imel,” pogledal skozi okno in vzkliknil: “lejta, kako je tudi Nanos lep!”, mi je bilo toplo pri srcu; najstniki res redko priznajo, da so se imeli fajn s “tastarimi”!

IMG_9757

IMG_9771

IMG_9783

IMG_9781

IMG_9787

IMG_9806

IMG_9813

IMG_9837

IMG_9859

 

 

1237 mnm x 2

Zadnja dva dneva lanskega leta sva se povzpela na domača Veliki rob in Kucelj.

Mogoče zato, da lahko danes brez slabe vesti prijateljujem s kavčem, berem, pečem piškote in pijem čaj?

Ali zato, da sva se izognila bombardiranju s skoraj vseh strani s predlogi, kako moramo zadnje dneve v letu žurati, nakupovati, okrasiti dom, piti, jesti, se obleči, delati obračune, plesati, biti bleščeči in nasmejani …

Pa tudi zato, da bi se skrili pokanju petard (=retard), ki zelo vznemirajo našo Deo! Na “silvestrov dan” nam to ni uspelo popolnoma, saj so se očitno po kosilu vsi bombarderji zmenili, da bodo na dvorišča zmetali skoraj polovico svojega arzenala.

Ko Dea na prostem sliši pokanje, kar podivja in se usmeri proti domu, oziroma Tomaž pravi, da takrat živali izgubijo orientacijo in velika verjetnost je, da bi kam zatavala. Zato jo je navezal na svoj tekaški povodec, a na tak način je moral pri hoji v dolino zelo paziti, saj je pot strma in spolzka, psička pa je, seveda, vlekla povodec, da bi bila čimprej na varnem. 😦

Močno upam, da so se to noč spraznile zaloge streliva in da bomo imeli spet mirne sprehode, teke, pohode …

1_sekulak

2_na poti

3_pod vrhom

4_z Velikega roba vidimo Kucelj

5_razgledi

6_pogled v dolino

7_pod vrhim Kuclja

8_na Kuclju

Kljub temu, da imam svoj kavč zelo rada, si v letošnjem letu želim, da bi nam uspelo vsaj toliko lepih planinskih pohodov, kot smo si jih podarili lani.