Ko sem Tomažu naročila, naj me slika pred jamo, sem pozabila, da je bil na arhivski fotki prisoten tudi Luka 🙂
Nič, spet bomo skočili gor, pa ponovili fotoseanso …
Krasji vrh
Month: July 2017
Iz okvirja
Tomaž se je že pred časom podal v svet fotografije in kot pri vsaki stvari tudi tu stremi k popolnosti. Lani se je udeležil intenzivne delavnice pod vodstvom znanega fotografa Klavdija Slubana, ki ga je popolnoma navdušil in prevzel. Tako je bilo tudi z ostalimi fotografi in fotografinjami, saj je mojster pri njih znal najti teme, o katerih morda do takrat niso nikoli razmišljali.
Po zaslugi kustosinje Umetnostne galerije Maribor, gospe Andreje Burin, si lahko v UGM Studiu na Trgu Leona Štuklja v Mariboru do 19. avgusta ogledate res zanimivo razstavo “Iz okvirjev”, na kateri se predstavljajo udeleženci te delavnice.
Tudi moj mož.
In Luka 🙂
Begunjščica
Za nedeljo so napovedovali jasno nebo in vročino, zato je bila dogovorjena strežba kave ob 6:50, štart odprave pa ob sedmih.
Ravno, ko sem polnila kafetjero, pozvoni telefon. Nataša.
“Zaspala sem. Me počakate?”
“Koliko rabiš? Eno urco? Počakamo!”
Malo smo pospravljali po avtodomu, zaskrbljeno gledali skozi okno, kako veter vijeveje drevesa, razglabljali, kako se bomo oblekli, poslušali muziko … in nekdo je bil zelo nestrpen, kar privzdigovalo ga je s sedeža …
A naši Nataši je uspelo (taprave ženske se znamo hitro zbrihtat in zrihtat!), pri nas je na hitro vase vrgla kavico in sendvič in že smo zapuščali oblačni Ljubelj in
hiteli proti soncu nad Zelenico.
Niti hitra hoja nas ni ogrela, zato smo se pri koči ustavili, spili topel čaj in Luku, ki je bil od mraza skoraj otrpel, dodali toplejšo majico.
Potem se je veter še okrepil, nekatere sunke smo kar dobro občutili.
Premagali smo vse težje dele poti
in kmalu stali na grebenu Begunjščice.
Planinci, ki so se vračali, so nas opozarjali, da nas bo v kratkih hlačah pošteno zeblo.
Ah, bomo že potrpeli, sem si mislila, ne bom sedaj nase vlekla dolgih hlač!
(Še dobro, da je Nataša zamudila, kdove kako bi zmrzovali eno uro prej! Hvala, Nataša, nate se res lahko vedno zanesemo!)
Na vrhu pa … kot bi se nam želelo oddolžiti za lanske ničelne razglede … sonce, toplo sonce!
Luka je rekel: “Dan nam je rekel Dober dan!”
Še razigrana črna ovca nas je prišla pozdravit.
Ker si ne želimo spet škripajočih bolečih kolen, smo se spustu prek Kalvarije odpovedali in se vrnili do Roblekovega doma, kjer je Luka posnel moj najlepši portret doslej.
🙂
NIč se ne smejte, te nožice me zanesljivo nosijo že dolgo let.
Kar nekaj kilometrine imajo!
Pot “Čez Rožo” se je kar vlekla, sploh, ker smo vedeli, kaj nas čaka na planini Preval.
Slastni so bili, štrukeljci, slastni!
Samo še spust po Bornovi poti nazaj na Ljubelj in v koš spominov smo dodali še en prekrasen dan.
mojchka 