Kaj vidiš, ko hitiš

Med včerajšnjim samotnim sprehodom na moj ljubi Vitovski hrib nisem hitela.

Po predolgem času se nisem obremenjevala s časom (v to sem se morala prisiliti!).

Iskala sem stare, pozabljene poti, iskala sem novo življenjsko filozofijo (Koliko sem jih že zamenjala? Sem kakšno sploh že imela?).

Kar fajn sem zafilozofirala in verjetno tudi kak stavek izrekla naglas.

Da sta ga slišala psa, in ptice in veverice!

(Pa tudi zato, da bi splašila morebitne medvede in divje prašiče!)

Počakala sem najprej skoraj polno luno, nato še sončni zahod, občudovala lučke v dolini.

Moje telo mi že dolgo nekaj sporoča, jaz pa ga nisem slišala, poslušala.

Je mar tako zelo pomembno, da pridem nekam v dvajsetih minutah, namesto v pol ure?!

Je bolje pogledati sto stvari, ali videti, resnično videti, eno samo?

Se splača sekirati za stvari, ki jih ne morem spremeniti?

Potem sem tudi vprašanjem zaprla pot.

Poslušala sem ptičke, ki čisto drugače žvrgolijo, ko se sonce skrije.

Opazovala mrak, ki je ovijal gozd.

Čisto malo tekla.

Ker je bilo lepo.

To je bil moj osmi marec.

Čeprav ni bil ravno osmega v mesecu!

One thought on “Kaj vidiš, ko hitiš”

  1. Mojca, I feel you!
    Lepo spisano, se najdem. Narava je najboljši terapevt. ❤
    Midva s fantom sva pa bila včeraj na roadtripu. Vmes sva se ustavila pri enem ribniku in po dolgem času sem se čisto sprostila. Žonglirala sem s storži, čeprav ne znam, a sem se tako nasmejala zraven, da so vse stvari, ki me težijo odpadle…

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s