Dolomiti prvič

Dolomiti.

Čudoviti Dolomiti.

Nikoli nismo zbrali poguma, da bi jih obiskali.

Zdeli so se nam daleč daleč.

Ma, tako daleč, da jih niti nisem iskala na gugl zemljevidih.

Do pred kratkim.

Blog tu, instagram objava tam, FB post levo, beseda desno … povsod gore in skoraj povsod Dolomiti.

Tomaž, kaj pa če gremo?

Pa pejmo!

In smo šli!

V petek pod večer smo prispeli na parkirišče za avtodome blizu jezera Misurina in se najprej pred parkirnim avtomatom spraševali, kje naj najdemo 18€ v kovancih po 1 ali 2€.

Mogoče doma v Lukovem šparovčku?!

Težka bo!

Na srečo je mimo prineslo poznavalca, ki nas je napotil na bližnje parkirišče za avtomobile, kjer je bil nameščen tudi “cambiomat”.

Po kratkem sprehodu do jezera smo potonili v različno mirne spance. Moj ni bil miren prav nič; nervozna sem bila, ker nisem vedela, koliko hoje nas čaka do Rifugia Auronzo, kjer naj bi se začela krožna pot okoli Tre cime.

Nekje sem prebrala, da tja vozijo tudi avtobusi, ki pa so pretirano dragi. Tudi sem nekje slišala, da se gre lahko do izhodišča z avtodomom, vendar pa je to še bolj zasoljeno.

Na tablah okoli parkirišča drugih informacij ni bilo. Na spletu pa različne ((no, razumljivo, nimamo vsi enake kondicije)).

Vse moje dvome in strahove sem moškima zamolčala in optimistično napovedala, da nas do “pravega začetka poti” čaka samo slaba urica hoje.

Ob šestih smo bili že pokonci, malo pred sedmo nam je uspel štart.

Jutro je bilo prijetno sveže, mirno in kmalu smo prišli do simpatičnega jezerca, od katerega so se dvigovale meglice. Razen redkih mimo vozečih avtomobilov ni bilo še nikjer nikogar. Čez nekaj časa smo prišli do plačilne rampe in ob njej velika tabla, ki je navajala: “Lago di Misurina 1755 mnm – Rifugio Auronzo 2320 mnm”…

Hm, toliko višincev pa ne bomo zmazali v slabi urci!

Na srečo se je prijetna pot vila med pašniki, kjer smo bežali od radovednih krav (tako glasnega mukanja “krave vodnice” nisem slišala še nikoli!), preskakovali potočke in občudovali okoliške masive skal.

Koča se nam je sicer kmalu prikazala pred očmi, a na podoben način kot zavetišče pod Krnom, gledaš ga, na dosegu roke je, a se vseeno v neskončnost odmika. Poleg koče se je v soncu svetlikala tudi že dolga kača parkiranih vozil. Sonce je pridobivalo na moči, Luka je zmazal že prvi sendvič in končno smo prilezli “gor”.

Zdaj pa samo še “praktično ravna” 4-urna krožna pot!

Na začetku je bila pot res ravna. Ravna in polna ljudi!

Tiktak smo bili ob cerkvici in nato pri Rifugio Lavaredo.

Tam smo na veliki tabli preštudirali poti in se odločili za daljšo razdaljo.

Takoj ko smo stopili na to pot, je bila gneča manjša, ne, sploh ni bilo več gneče.

To mi je všeč!

Začeli pa so se tudi vzponi in spusti, prečkali smo potočke, šli mimo jezerc, prvič v življenju videli (in slišali) svizce, se zahvaljevali za rahel vetrič, ki nas je hladil.

Na Pian di Cengia smo bili že pošteno utrujeni, a smo se zaradi mrzlega vetra odpovedali daljšemu počitku, zato smo se spustili do jezerc Laghi dei Piani, kjer pa je bila pokrajina idealna za počitek, piknik, lenarjenje na sončku, sendvič, nektarino, čokolado, branje, dremuckanje, meditiranje … kopanje za pse (in pogumne ljudi) … ma, za vse!

Ko smo se povzpeli do Rifugio Locatelli, kjer so Tre cime najlepše vidne, smo spet vpadli v gnečo, ki nas je spremljala še ves spust in nato vzpon do parkirišča pri Rifugio Auronzo.

Tu so se vsi ostali pohodniki usedli v svoja vozila, nas pa je  čakalo še pešačenje do avtodoma pri jezeru Misurina.

Kljub temu, da je bilo povsod po poti dovolj vode, da sta se psa lahko napila in osvežila, smo več kot 4 litre vode, ki smo jih tovorili s sabo, posrkali do zadnje kapljice.

Pri parkirišču smo si, po desetih urah hoje, v baru privoščili sladoled in nato “doma” kšššššššš odprli vsak svojo pločevinko mrzle pijače.

Na hitro smo nekaj prigriznili in že smo se po prelepi pokrajini, skozi srčkano Cortino D’Ampezzo in čez čudoviti Passo Giau peljali do jezera pri Passo Fedaia. Zapeljali smo se čez jez na prijetno (in zastonj) parkirišče nad jezerom.

Za nedeljo sem imela planiran čisto drugi planinski izlet, a ko je Tomaž izvedel, da smo pod Marmolado, je kar zapel, kako bi on šel gor.

Ajde, pa sem šla na http://www.hribi.net (super super portal za planinske izlete!) in našla pot, primerno naši utrjenosti in utrujenosti: do Cappane al Ghiacciaio, kar sem nam prevedla v kočo pri ledeniku.

Ja, ledenik, pejmo na ledenik!

Spet nam je uspelo, da smo štartali ob sedmih zjutraj, spet v prijetnem miru in hladu.

Plezali smo po skalah (kot v otroštvu), na katerih ni nič drselo, in hitro napredovali.

A hoja prejšnjega dne je pri Luku vseeno pustila nekaj posledic, bolela ga je mišica primikalka in potrebno je bilo kar nekaj motivacijskih prijemov (in prisilno nabiranje energije s čokoladko), da smo ujeli pravi ritem.

Žvižgi svizcev so nas spremljali vso pot do sedlca.

Točno ob osmih je nad našimi glavami zabrnela žičnica. Najprej sem se spraševala, če je smiselno, da se vozi, ko pa je prazna, a kmalu so bile “košare” polne alpinistov kot tudi nedeljskih izletnikov v sandalih in krilih.

Na sedlu de Bousc so se nam odprli čudoviti razgledi na vse strani. Poskočno smo se zapodili proti zgornji postaji žičnice, ki nas je že izzivala v bližini, a pot je bila od tu naprej gruščnato zdrsljiva in počasi smo napredovali.

Še pet minut naprej od postaje po spolzko zlizanih skalah, v katere so vklesane/vlite (ne vem) stopnice in smo bili pri koči ob ledeniku.

A ledenik se manjša in oddaljuje. Bi bilo za hodit še kakih 20 minut.

Z Lukom sva glasovala za NE!

Sama pri sebi sem obljubila, da Luku za nagrado kupim vročo čokolado, a je bila koča še zaprta.

No, koča! Gostilna v gorah, pač!

Privoščili smo si malo več lenarjenja (in grickanja priboljškov) na sončku, opazovali priprave na odprtje koče, s pogledi sledili skupinam alpinistov v popolni opremi, ki so se podajale na ledenik pa verjetno tudi na vrh Marmolade in spoznali Petra in hčerko, ki sta se gor povzpela po drugi poti in z njima izmenjali nekaj izkušenj s potovanj in planinskih vzponov.

Prva polovica poti v dolino se je zoprno vlekla. Nekako nisem zbrala poguma in prožnosti, da bi po tistem grušču stekla in tako sem se do sedla dobesedno spotikala. Luka in Tomaž pa sta vsaj 3/4 poti tekla. Ko sem končno prikrevsala do “nedrsljivih” skal, sta mi že mahala z izhodišča, nasmejana do ušes (no, tako daleč ne vidim, a vem, da sta bila zadovoljna).

Moja junaka!
Pred enajsto, ko so se na goro valile trume ljudi (peš in z žičnico), sem že sedela na sončku pred avtodomom, pila kafečke, brala Ne premikaj se in še malo pojačala sobotno opečenost nog.

Se kar nismo mogli odpraviti domov, na tako lepem kraju smo bili.

Fotke izmaknjene Tomažu, še preden jih je dal v obdelavo. Če jih ne bi izmaknila, bi čakala nanje celo večnost!