Dolomiti prvič

Dolomiti.
Čudoviti Dolomiti.
Nikoli nismo zbrali poguma, da bi jih obiskali.
Zdeli so se nam daleč daleč.
Ma, tako daleč, da jih niti nisem iskala na gugl zemljevidih.
Do pred kratkim.
Blog tu, instagram objava tam, FB post levo, beseda desno … povsod gore in skoraj povsod Dolomiti.
Tomaž, kaj pa če gremo?
Pa pejmo!
In smo šli!
V petek pod večer smo prispeli na parkirišče za avtodome blizu jezera Misurina in se najprej pred parkirnim avtomatom spraševali, kje naj najdemo 18€ v kovancih po 1 ali 2€.
Mogoče doma v Lukovem šparovčku?!
Težka bo!
Na srečo je mimo prineslo poznavalca, ki nas je napotil na bližnje parkirišče za avtomobile, kjer je bil nameščen tudi “cambiomat”.
Po kratkem sprehodu do jezera smo potonili v različno mirne spance. Moj ni bil miren prav nič; nervozna sem bila, ker nisem vedela, koliko hoje nas čaka do Rifugia Auronzo, kjer naj bi se začela krožna pot okoli Tre cime.
Nekje sem prebrala, da tja vozijo tudi avtobusi, ki pa so pretirano dragi. Tudi sem nekje slišala, da se gre lahko do izhodišča z avtodomom, vendar pa je to še bolj zasoljeno.
Na tablah okoli parkirišča drugih informacij ni bilo. Na spletu pa različne ((no, razumljivo, nimamo vsi enake kondicije)).
Vse moje dvome in strahove sem moškima zamolčala in optimistično napovedala, da nas do “pravega začetka poti” čaka samo slaba urica hoje.
Ob šestih smo bili že pokonci, malo pred sedmo nam je uspel štart.
Jutro je bilo prijetno sveže, mirno in kmalu smo prišli do simpatičnega jezerca, od katerega so se dvigovale meglice. Razen redkih mimo vozečih avtomobilov ni bilo še nikjer nikogar. Čez nekaj časa smo prišli do plačilne rampe in ob njej velika tabla, ki je navajala: “Lago di Misurina 1755 mnm – Rifugio Auronzo 2320 mnm”…
Hm, toliko višincev pa ne bomo zmazali v slabi urci!
Na srečo se je prijetna pot vila med pašniki, kjer smo bežali od radovednih krav (tako glasnega mukanja “krave vodnice” nisem slišala še nikoli!), preskakovali potočke in občudovali okoliške masive skal.
Koča se nam je sicer kmalu prikazala pred očmi, a na podoben način kot zavetišče pod Krnom, gledaš ga, na dosegu roke je, a se vseeno v neskončnost odmika. Poleg koče se je v soncu svetlikala tudi že dolga kača parkiranih vozil. Sonce je pridobivalo na moči, Luka je zmazal že prvi sendvič in končno smo prilezli “gor”.
Zdaj pa samo še “praktično ravna” 4-urna krožna pot!
Na začetku je bila pot res ravna. Ravna in polna ljudi!
Tiktak smo bili ob cerkvici in nato pri Rifugio Lavaredo.
Tam smo na veliki tabli preštudirali poti in se odločili za daljšo razdaljo.
Takoj ko smo stopili na to pot, je bila gneča manjša, ne, sploh ni bilo več gneče.
To mi je všeč!

Začeli pa so se tudi vzponi in spusti, prečkali smo potočke, šli mimo jezerc, prvič v življenju videli (in slišali) svizce, se zahvaljevali za rahel vetrič, ki nas je hladil.
Na Pian di Cengia smo bili že pošteno utrujeni, a smo se zaradi mrzlega vetra odpovedali daljšemu počitku, zato smo se spustili do jezerc Laghi dei Piani, kjer pa je bila pokrajina idealna za počitek, piknik, lenarjenje na sončku, sendvič, nektarino, čokolado, branje, dremuckanje, meditiranje … kopanje za pse (in pogumne ljudi) … ma, za vse!
Ko smo se povzpeli do Rifugio Locatelli, kjer so Tre cime najlepše vidne, smo spet vpadli v gnečo, ki nas je spremljala še ves spust in nato vzpon do parkirišča pri Rifugio Auronzo.
Tu so se vsi ostali pohodniki usedli v svoja vozila, nas pa je  čakalo še pešačenje do avtodoma pri jezeru Misurina.
Kljub temu, da je bilo povsod po poti dovolj vode, da sta se psa lahko napila in osvežila, smo več kot 4 litre vode, ki smo jih tovorili s sabo, posrkali do zadnje kapljice.
Pri parkirišču smo si, po desetih urah hoje, v baru privoščili sladoled in nato “doma” kšššššššš odprli vsak svojo pločevinko mrzle pijače.
Na hitro smo nekaj prigriznili in že smo se po prelepi pokrajini, skozi srčkano Cortino D’Ampezzo in čez čudoviti Passo Giau peljali do jezera pri Passo Fedaia. Zapeljali smo se čez jez na prijetno (in zastonj) parkirišče nad jezerom.
Za nedeljo sem imela planiran čisto drugi planinski izlet, a ko je Tomaž izvedel, da smo pod Marmolado, je kar zapel, kako bi on šel gor.
Ajde, pa sem šla na http://www.hribi.net (super super portal za planinske izlete!) in našla pot, primerno naši utrjenosti in utrujenosti: do Cappane al Ghiacciaio, kar sem nam prevedla v kočo pri ledeniku.
Ja, ledenik, pejmo na ledenik!
Spet nam je uspelo, da smo štartali ob sedmih zjutraj, spet v prijetnem miru in hladu.
Plezali smo po skalah (kot v otroštvu), na katerih ni nič drselo, in hitro napredovali.
A hoja prejšnjega dne je pri Luku vseeno pustila nekaj posledic, bolela ga je mišica primikalka in potrebno je bilo kar nekaj motivacijskih prijemov (in prisilno nabiranje energije s čokoladko), da smo ujeli pravi ritem.
Žvižgi svizcev so nas spremljali vso pot do sedlca.
Točno ob osmih je nad našimi glavami zabrnela žičnica. Najprej sem se spraševala, če je smiselno, da se vozi, ko pa je prazna, a kmalu so bile “košare” polne alpinistov kot tudi nedeljskih izletnikov v sandalih in krilih.
Na sedlu de Bousc so se nam odprli čudoviti razgledi na vse strani. Poskočno smo se zapodili proti zgornji postaji žičnice, ki nas je že izzivala v bližini, a pot je bila od tu naprej gruščnato zdrsljiva in počasi smo napredovali.
Še pet minut naprej od postaje po spolzko zlizanih skalah, v katere so vklesane/vlite (ne vem) stopnice in smo bili pri koči ob ledeniku.
A ledenik se manjša in oddaljuje. Bi bilo za hodit še kakih 20 minut.
Z Lukom sva glasovala za NE!
Sama pri sebi sem obljubila, da Luku za nagrado kupim vročo čokolado, a je bila koča še zaprta.
No, koča! Gostilna v gorah, pač!
Privoščili smo si malo več lenarjenja (in grickanja priboljškov) na sončku, opazovali priprave na odprtje koče, s pogledi sledili skupinam alpinistov v popolni opremi, ki so se podajale na ledenik pa verjetno tudi na vrh Marmolade in spoznali Petra in hčerko, ki sta se gor povzpela po drugi poti in z njima izmenjali nekaj izkušenj s potovanj in planinskih vzponov.
Prva polovica poti v dolino se je zoprno vlekla. Nekako nisem zbrala poguma in prožnosti, da bi po tistem grušču stekla in tako sem se do sedla dobesedno spotikala. Luka in Tomaž pa sta vsaj 3/4 poti tekla. Ko sem končno prikrevsala do “nedrsljivih” skal, sta mi že mahala z izhodišča, nasmejana do ušes (no, tako daleč ne vidim, a vem, da sta bila zadovoljna).
Moja junaka!
Pred enajsto, ko so se na goro valile trume ljudi (peš in z žičnico), sem že sedela na sončku pred avtodomom, pila kafečke, brala Ne premikaj se in še malo pojačala sobotno opečenost nog.
Se kar nismo mogli odpraviti domov, na tako lepem kraju smo bili.

Fotke izmaknjene Tomažu, še preden jih je dal v obdelavo. Če jih ne bi izmaknila, bi čakala nanje celo večnost!

Pulpo, češnje in kruhovci

Čez Italijo se pot vleče in vleče, a veselimo se večera v Carcassonu, zato se da preživeti.

Prvi šok, parkirišča za avtodome ni več, oziroma je drugje novo, kjer plačaš 20€, če si tam tri minute ali ves dan. Hvala lepa!

S pomočjo že večkrat priporočene aplikacije kmalu najdemo mirno parkirišče nekje ob Canal du Midi.

Čudovito jutro nadgradimo s prijetnim sprehodom skozi drevored platan in že drvimo med žitnimi, sončničnimi, polji jagod, mimo Toulosa, Aucha …

… kar naenkrat pa smo na stranskih cestah in skoraj brez goriva, vozimo pa se skozi neprijazne gozdove in majhne mrke vasice, kjer so “pumpe” ob nedeljah zaprte, Tomaž postaja rahlo živčen, jaz še bolj! Na hlape pridrsamo do Ortheza in avtodom napojimo do maksimuma. Zdaj je pokrajina spet prijaznejša, zelena, mehko zaobljena.

Mimo Saint Jean de Porta se prek meje (Juhu, v Španiji smo!) povzpnemo na prelaz Roncesvalles (kjer veliko romarjev začne dolgo Jakobovo pot do Santiaga de Compostela)

in kmalu smo že v Pamploni.

Slučajno najdemo prostorno parkirišče pri gasilskem domu, kjer je že nekaj španskih avtodomov in se po posvetu z domačini, ki pravijo, da je tu čisto varno in prijetno prespati, sprehodimo v mesto. Tu je že vse pripravljeno za nori teden San Fermin; ograje za corrido so postavljene, povsod prodajajo belo-rdeča oblačila, v parkih je čisto vse zelenje zaščiteno s posebnimi ograjami. Prvič vidimo kaj takega!

Ko se naslednje dopoldne ustavimo na že znanem parkirišču v Donostiji/San Sebastianu, povsod smrdi po gnilem zelju! Bljak, saj ne bomo mogli niti spati! Človek v Španiji res ne pričakuje takega smradu! Zmrdujem se in zmrdujem, ko me končno prešine, da imamo v boksu hladilno torbo, v kateri je poleg druge domače zelenjave tudi narezano sveže zelje! Sveže, hahaha! Še nikoli nisem ničesar tako temeljito in dolgo prala kot tisto “nočna 10ka” hladilno torbo.

Ker Luka najbolj hrepeni po morju, se odpravimo do plaže, Tomaž s psi pa malo ((ki se kmalu spremeni v dosti)) naokoli. Plaže pa se kmalu naveličamo; mivka, vročina, mrrrzla voda in valovi, meh, ni to za nas, pa izkoristimo čas brez psov in gremo v šoping. Po uspešnem zapravljanju se dobimo s Tomažem v starem delu mesta. Kljub dežju je sedaj čas za pinchose!  Imamo srečo, v prvem lokalu se pošteno najemo, v drugem pa domačini ob kitari glasno pojejo in se dobrodušno (in glasno) prepirajo s točajem. Ob kozarcu vina dobim še pohvalo, da dobro govorim špansko. Modro poletje, Almodovar, Esmeralda, Julijo Iglesias, hvala vam! 😉

V Bilbau naju s Tajdo še od lani čaka Guggenheimov muzej, ki pa naju ne prevzame tako kot dunajski Mumok. Vseeno uživava, še posebej Luise Bourgeois naju pritegne, da se bova doma bolj natančno poglobili v njeno življenje in delo. Za konec si na terasi muzeja privoščiva še kavico in nekaj sladkega. Ko se v mestu pridruživa fantoma, ima Luka nasmeh do ušes; končno je prišel do svojega kompleta Lego Minecraft.

V španskih mestih ne moreš in ne smeš biti lačen, privoščimo si slastne sendviče s jamon iberico in “pite” hornazo.

Naslednja postaja je Gijon; otroka sta zatopljena vsak v svojo zabavo (film, kocke), zato greva starša sama (no, s psoma) na sprehod ob obali. Tomaž začne fotografirati, moje noge pa kar samo ponese in tako odtečem par kilometrov po razgledni stezi. Od navdušenja kar vriskam in v domače kraje pošiljam MMSe s fotkami s poti.

Zbudi nas dež, zato samo počakamo strička ((“kruhovec”)), ki pripelje kruh, rogljičke in “bonito pito”, nato pa naprej proti Galiciji, ki je v resnici naša glavna destinacija.

Seveda se ustavimo še pri našem ljubem svetilniku na Isla Pancha, kjer opazujemo nabiralce perchebes pri delu,

nato pa plaža As Catedrais. No, saj je lep del obale, a gneča je prevelika …

V Santiago de Compostela letos ni tako vzhičenega vzdušja kot lani, zato ga kar hitro zapustimo. Še prej se založimo s sadjem, sploh z velikanskimi španskimi češnjami. Ko jih Luka po dooolgem prigovarjanju poskusi, ugotovi, da ne grizejo in do konca potovanja jih moramo redno nabavljati.

S Tomažem hočeva otrokoma pripraviti presenečenje, zato se zapeljemo na otoček Isla de Aruosa, kjer naj bi bilo na nekem travniku ob morju čudovito postajališče za avtodome, vendar ga niti po dveh krogih po otočku ne najdemo. Na srečo ob bližnji plaži vidimo parkirane avtodome in se ustavimo tam. Luka se zapodi proti morju, a ugotovi, da iz kamenčkov na plaži skačejo čudne živalice, v vodi pa plavajo velike ribe in navdušenje ga naenkrat mine. Zjutraj poležujemo na klopcah ob plaži, vse je mirno, tiho… Z Lukom končno zbereva pogum in zaplavava v mrzli vodi, ribe verjetno še spijo, prav tako Španci. Okoli poldneva, ko se odpeljemo, se začne plaža šele polniti.

V Pontevedra gre Tomaž na fotolov, mi si pa privoščimo odlično kosilo; Tajda seveda pulpo alla gallega, Luka calamares, jaz pa pimentos de Padron in kozarec hladnega vina ribeiro.

Ko je že pošteno vroče, pridemo do še enega lepega ((in poceni)) PZA ((postajališče za avtodome)) Boiro, kjer od stalnih gostov zvemo, da bomo 6€ plačali zjutraj, ko nas bo obiskala lokalna policija. Kaj? Res? Res, res, nič ne skrbite, vse OK! No, prav, gremo; otroka na plažo, midva s psoma pa na sprehod naokoli. Luka se celo tako opogumi, da si gre sam kupit sladoled!

Pod noč (svetlo je še po 22-ih), ravno ko kuham večerjo, res pride lokalna policija. Dvema simpatičnima uniformirancema se nikamor ne mudi, z vsakim poklepetata, pri nas se čudita, od kako daleč smo prišli.

Ko se naslednji dan peljemo proti Fisterri, ugledamo simpatično plažo, kjer veselo tekajo tudi psi. Seveda se ustavimo in skoraj ne moremo verjeti; črn pesek z bleščicami ((še vedno mi je žal, da ga nisem nekaj nabrala)). Po uživanju sledi dolgotrajno odtranjevanje bleščic s teles 🙂

Kmalu se pelejmo skozi vasico Muros, kjer opazimo polno stojnic in veselo vzdušje. Seveda se ustavimo. Naleteli smo na ribiški praznik, juhej! Podležejo nam empanade s školjkami, tunino in piščancem, pa tudi obvezna hobotnica. In una caña, mmmm, kako lepo je stekla po grlu!

Brez obiska 7 km dolge plaže Carnota ne gre! Vsi se pogumno igrajo z valovi, mene je strah, sploh, ko gledam Tajdo, ki izginja v velikanskih valih! Ampak, ofrišam pa se le!

Zvečer prispemo na Fisterro; otroka ostaneta v kamperju, midva jo mahneva na bližnji vrh hriba, kjer pa se skriva še en vrh in še en vrh, spodaj Atlantik in  v daljavi osamljena peščena plaža. Če se ne bi večerilo ((in če se ne bi bilo treba vračati čez hrib)), bi zagotovo stekla še do nje! Obiščeva še svetilnik in rt, kjer romarji Jakobove poti obredno puščajo dele svoje opreme ali jih ((kljub prepovedi)) celo sežigajo. Tudi letos je tu vzdušje kar mistično.

Tudi v Muxii naslednji dan pripeka sonce, a veter je hladen, zato so plaže prazne in zato zame še toliko bolj vabljive. Na poti tja dočakamo še obvezno točko skoraj vsakega našega potovanja; zaglavimo na ozki in strmo vzpenjajoči cesti skozi vas. Spet nas spremlja več sreče kot pameti, ko se izmotamo iz labirinta!

V zaspani vasici najdemo odlično pekarno in se spet napokamo z empanadillas in sladkimi čokoladnimi žepki!

Obiščemo se svetilnik Cabo Vilan; kamor se peljemo z nelagodjem, ker ne vemo, kakšna pot vodi tja. Ko srečamo velikanski avtobus, si oddahnemo; tu zagotovo ne bomo nikjer obtičali.

V Camariñas si po lenarjenju na plaži spet privoščimo posedanje s porcijo pulpa in kozarčkom albariña pred sabo.

Prespimo na prekrasnem parkirišču ((otroško igrišče, mizice za piknike, WC, tuši)) plaže Mordomo; ob sipinah in res glasnem bučanju morja. V meglenem jutru se Tomaž posveti fotografiranju ribičev, jaz pa si privoščim naravni piling podplatov, ki je tako temeljit, da na koncu že težko hodim, v naslednjih dneh pa moram nositi nogavičke …

V A Coruña spet parkiramo pri akvariju, ki ga otroka tudi obiščeta, v mestu pa ponovno ulično kulinarični pohod, šoping, posedanje, firbcanje, fotografiranje …

V naslednji dneh obiskujemo majhne vasice, romarski kraj San Andres de Teixido,

svetilnik Cabo Ortegal, divjo obalo Galicije, se peljemo po očarljivi gorski panoramski cesti, se sprehodimo po gromozanski vetrni elektrarni nad klifi Vixia Hereira,

si ogledamo priprave na keltski festival v Ortigueri in  splezamo na skale najbolj severne točke Španije; Estaca de Bares.

V Porto de Bares doživim enega najlepših trenutkov tega dopusta. Mala zaspana vasica nad zalivom s prekrasno modro vodo brez valov; jaz sama na plaži, dobra knjiga, toplo sončke, osvežilni vetrič, tišina, tišina, tišina. Ko se naveličam poležavanja, se odločim za galicijski nacionalni šport ((ma, to sem si jaz izmislila, je samo hec!)); sprehod po robu vode in peska z enega konca zaliva na drugi in nazaj. Pot je dolga in, ko sem nazaj na izhodišču, se opogumim za skok v vodo ((nisem ljubiteljica plavanja, saj veste to?)). Pašeeee!

Viveiro je že na robu Galicije, zato moramo tu še enkrat na hobotnico  v najbolj nagneten in hrupen lokal. Neponovljivo!

Dopusta še ni konec, a Galicijo moramo žal pustiti za seboj, če hočemo biti pravočasno doma.

V Luarci mi ostali milostno dovolijo obisk zanimivega pokopališča na hribčku,

v Gijonu pa je taka gneča, da skoraj ne moremo verjeti. “Naš” parking je nabasan do zadnjega kotička ((seveda, ko je tik ob plaži; ne le to, tik ob pasji plaži!)), na srečo pa dobimo prostor prav zraven prizorišča Semana Negra, to je literarni festival; po špansko zelo živahen in kaotičen. Po sprehodu v mesto si ravno tu privoščimo večerjo. Kaj smo jedli? Kaj le; pulpo! Zanj so se vile dolgeee vrste!

Za prenočevanje se je na “našem” parkirišču sprostil ravno en prostor, tako da zjutraj dočakamo še strička s kruhom, nato pa se podamo na dolgo vožnjo do Lekeitio, kjer si privoščimo lenarjenje na plaži in nakup češenj, papričic itd.

V Zumaia se naučimo še nekaj baskovskih besed in prespimo zadnjo noč v Španiji.

Čez Bayonne, Daxa, Mont de Marsan prispemo do Vic Fezensac, kjer si privoščimo počitek v senci, nato naprej Auch, Touluse, Albi, Millau, vse izven avtocest, a po odličnih cestah.

Potem pa, kar naenkrat, sredi neke vasice, zaprta pot in table za obvoz! Ker sem zadnjo uro sedala zadaj in brala, sem totalno dezorientirana in rabim nekaj časa, da s pomočjo zemljevida in gps-a ugotovim, kje smo in kam gremo.

Gremo pa po ozki ozki ovinkasti cesti globoko dol v nek kanjon v vas Sant Maurice Navacelles, Tomaž je ves živčen, jaz ga pa tolažim, da je spodaj zagotovo normalna pot, ki nas bo peljala naprej. Japajade! Spet ovinki in ozka pot navzgor. Na srečo razen enega avtomobila ne srečemo nikogar, na vrhu kanjona pa polno parkirišče avtodomov! Kljub temu, da je adrenalinska vožnja Tomaža izmučila, se še malo peljemo naprej in pridemo v luštkano vasico Montdardier, ki premore celo grad in pod njim parkiršče za avtodome zraven mini kampa. Ob hladnem pivu izmučeno opazujemo domačine pri balinanju in se jim nasmihamo. Mi ne znamo francosko, oni pa ne angleško, kaj šele slovensko! 😉

Naslednji dan se, nevajeni vročine, po dolgi vožnji skoraj spečemo na prazniku lavande v Valensole; na srečo je v vasi nekaj fontan, kjer se lahko osvežimo. Po divjem zapravljanju se lepo dišeči  odpeljemo do jezera Lac de Serre Poncon ((Andrej, hvala za priporočilo)). Kljub nedeljski gneči dobimo lep prostor ob jezeru, kjer se potem zvečer in naslednje jutro veselo namakamo.

Po Embrunu, Brianconu, Montgenevre in Sestrieru, kjer 2035 m nad morjem, a vseeno v vročem ozračju, prespimo, nas spet čaka dooolga vroča pot čez Italijo domov!

Tako, tokrat sem skoraj dobesedno prepisala naš ladijski kamperski dnevnik; preveč vsega smo doživeli, a še vedno nam ostaja ogromno severnošpanskih krajev, ki jih moramo še obiskati!

#gremovhribe

Vse od vandranja po severu Španije ((ja, ja, še vedno dolgujem potopis, vem!)) je avtodom nabiral prah, ki pa smo ga ta (podaljšani) vikend končno odpihnili.

V petek zvečer smo, pol ure prepozno za fotografiranje gora v zahajajočem soncu, parkirali na Ljubelju.
Namenjeno je bilo, da naslednji dan mahnemo po Bornovi poti na planino Preval, vendar Tomaž ni bil seznanjen s tem, da ob sedmih zjutraj prideta mimo Nataša in ultraKatja, in se je že ob 6:30 izstrelil iz postelje, zagrabil fotoopremo in šel na “lov”. Ko sem svojo prvo kavico že spila in spekla palačinke, se je le vrnil; na srečo sta punci malo zamujali in potem ko sem jima jaz skozi eno okno signalizirala, da je kava že pronta, se je pri drugem oknu začudil: “Lej Natašo in Katjo!” Kar uspešno smo se pretvarjale, da srečanje ni bilo dogovorjeno, kajne?

Ker se je treba podati v gore zgodaj, sta se M in K kmalu odpravili proti Begunjščici, mi pa po res lepi in nenaporni poti na planino Preval in hitro nazaj dol. V temnem tunelu smo naleteli še na ultraAndreja, ki je do Ljubelja prikolesaril iz Ljubljane, in ga nahranili s palačinko ((Andrej, šele potem sem ugotovila, da niso bile ravno mehke, oprosti! Upam, da je nisi pojedel samo iz vljudnosti!)), sama pa sem še malo pomulila borovničeve in malinine grmičke.

Naslednji cilj je bila panoramska pot Nockalmstrasse, do koder se (z izogibanjem avtocestam) pride po lepo urejenih avstrijskih cestah.

Vendar, pozor, eno popoldne ni dovolj, vzemite si ves dan časa. Pot je res lepa in skoraj vsaka “postaja” z zemljevidiča, ki ga dobite na vhodu (plačilni hišici), si zasluži, da jo obiščete in se naužijete lepot narave ((in mogoče tudi dobrot kuhinje)).

Mi smo imeli časa premalo, sonce je že zahajalo, ko smo bili šele čez polovico in udobni ležalniki ob žuborečih potočkih v Silva Magica so nas zaman vabili; tudi zato, ker se je že pošteno shladilo.

Čakala pa nas je še ena zanimiva dolina in Tomaž se je kljub utrujenosti želel kar takoj odpeljati tja. Kaj pa je tistih 50 km!

😉

V mraku smo se mimo nešteto slapov in skozi neosvetljene tunele doline reke Malte; Maltatal, pripeljali do ogromnega jezu na koncu doline, kjer je celo posebno parkirišče, namenjeno avtodomom.

Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se odpravili na pohod k jezeru Pfringersee čez sedlo Arlscharte ((opis poti sem našla na odlični spletni strani hribi.net)). Povsod ob poti je žuborela voda, mene pa so spet zaustavljali grmički slastnih borovnic.

Čisto sami smo po slabih dveh urah sedeli ob jezeru, opazovali okoliške vrhove in ledenik, se spraševali, kakšni so kaj razgledi na drugi strani jezera.

Pa pojdimo pogledat!

Ko smo se vračali in smo že srečevali trume pohodnikov, smo bili zelo zadovoljni, da smo se podali na pot že zgodaj.

Tudi ta domačin ni bil navdušen nad množicami topotajočih nog:

Neko gospo sem, kljub temu, da ne znam nemško, prav dobro razumela, ko je vzkliknila, da je kača “giftig”. Ko sta se psa motala preveč blizu, je prav jezno sikala.

V avtodomu smo pojedli pravo nedeljsko govejo juhico in si privoščili prijeten popoldanski dremež.

Seveda brez ogleda jezu ni šlo. Na tale balkonček “SkyWalk” je bilo najprej res zelo neprijetno stopiti, a človek se vsega navadi in z Lukom sva od tam kar dolgo opazovala pogumneže, ki so iz kletke, viseče na žerjavu sredi jezu, skakali “bandžiiiii”…

Tako nas je ujela posebna “selfi” kamera na jezu.

Zvečer se nismo mogli odločiti, ali bi tu prespali še eno noč, vendar je zmagala radovednost, kaj se še skriva za ovinki ceste skozi Maltatal.

🙂

In kaj se je skrivalo?

Miljsko ali Milštatsko jezero samo za nočni postanek in jutranji sprehod, grad Landskron, do katerega pa se je vila dolga kača pločevine, pa smo ga zato izpustili in šli raje malo “čilat” k malemu jezercu blizu Borovelj.

Nato pa domov …

Menda smo za las ušli hudim nevihtam s točo?