tisti plus od T25

Carji, kralji, junaki, heroji, stroji, borci, živali, zmagovalci, legende, face …

Vse te in še več ultrapohvalnih besed za udeležence T100 (oziroma 105 kilometrov pa ogromno višincev)  na UTVV!

Kaj pa spremljevalci?!!!

Nanje pa smo čisto pozabili?!

Ej, kakšne muke so to; biti spremljevalec, podpornik, navijač, motivator, garderober, nutricionist!

Koliko dela, odrekanja, zmrzovanja, skrbi, stresa, zato da na koncu vse lovorike poberejo tile norci od ultrašev!!!

Ne, ne, saj se hecam!

A vseeno naj vam opišem ta naporen dan trojice tekmovalcev in spremljevalcev/navijačev obenem.

Potem ko sva z Natašo v cilju pričakali Andreja, smo še malo posedali in klepetali, a naš triatlonec je bil precej nemiren. Plan je bil, da gremo na pico, potem pa pričakat ultraKatjo v Podnanos. A, bogtigave, kaj se je dogajalo v njegovi glavi! Ni pomagalo, da je Nataša v rezultatih prebrala, kako je Katja šele na x ((evo, se ne spomnim več, na kateri)) -kontrolni točki in da je še dolgo ne bo v Podnanos. Kot bi mu gorelo pod nogami, je odbrzel proti avtodomu v Vipavo, midve pa z njim. Na hitro sem polupčkala Tomaža ((oprosti še enkrat, dragi)) in Luka in ju poslala domov. Ne vem, zakaj sva odklonili, da bi naju odpeljal do avtov oziroma Energe avtodoma, čez pet minut naju je že fajn pral dež. Superge, ki so se celih 25 kilometrov dobro držale razmočenega terena, so me na asfaltu kar fajn popeljale, skoraj na rit!

Pri vozilih sva se na hitro preoblekli in ker sva pričakovali pico, ni ne ena ne druga vzela dobrot, ki so nas čakale v avtih. Avtodom je že brnel, šoferja pa je od sile kar privzdigovalo. Kar naenkrat smo drveli proti Podnanosu, se parkirali, Andrej nama je dal hitre napotke, kako se stuširava in že ga ni bilo več. Osvežili sva se, obujali spomine na dirko, potem pa sva se tudi medve odpravili na kontrolno točko v vasi.

Zdaj pa bom, kot sem ji že napovedala, citirala svojo sotrpinko v preizkušnjah opisovanega dne, a z mojimi pripombami:

Na KT v Podnanosu so nas prijazne prostovoljke kar malo posvojile. Gluhi štruklji, češnje in kavica (še topli ocvirki, odlični kruhki, šalam, sir) so pasali, ma še bolj je pasalo domačno vzdušje in tista topla energija. Najmlajši so dežurali za ovinkom, da so pravočasno sporočili “eden gre” in s(m)o se vsi skupaj lahko pripravili na bučen sprejem novih in novih tekmovalcev (vse skupaj pa je odlično dirigirala gospa Jožica). Ko se je ulilo kot na sodni dan, smo šli takoj v akcijo. Hitro klopi in mize in vse potegnit bolj noter, da se pridobi nekaj prostora in lahko tekmovalci vsaj tistih nekaj minut predaha prevedrijo pod streho. Pa čeprav so prostovoljke potem ves čas stale, saj se ni dalo več sedeti! Ko je zmanjkalo tople juhe, je najprej odšibala ponjo šefica Joži, ko je juhe spet zmanjkalo, je spet odšibal kar domov po juho nekdo drug. Nove in nove dobrote so se vrstile na pultu, nekaj za tekmovalce, nekaj za nas 😳 . Hitro smo si s prostovoljci postali domači, malce smo jim tudi pomagali. Jaz sem bila nad tekmovalci tako navdušena, da sem se jim kar malo vsiljevala (pri italijanskih pa sem bila še prevajalka).

Vsi premočeni so bili in vsi smo se ponujali, kako jim lahko pomagamo. Ma, neverjetno!

AMPAK!

Tudi mene je zeblo, zeblo, zeblo! Kar tresla sem se. Ma, misel na pico v topli pivnici me je grela in tolažila celo tako, da sem se branila dobrot, katere so nam domačinke ponujale ((še topli ocvirki!!!! MMMMMMM!!)) Tu smo na Tajatajo čakali skoraj 4 ure, da je ja ne bi zamudili 😆 . Od vseh tekmovalcev je prejela daleč najbolj bučen sprejem. Pa sem prepričana, da ne zato, ker so se nas zdaj na KT končno znebili 😀 . Ko se je odsmejala naprej, Andrejev nemir ni prav nič popustil. Predlagal je, da se kar z avtodomom odpeljemo do naslednje kontrolne točke, kjer bi se skuhali eno pašto in počakali Katjo. Oooookeeeej, pica splavala po vodi, ma tudi pašta mi je v tem zmrznjenem stanju zvenela vabljivo. Prav, pa pejmo. Ojeej, kako smo sekali ovinke, po poti prehiteli enega norega 😉 kolesarja, moža še ene ultra junakinje, in že je šofer kuhal odlično pašto s tunino. Kako je že zapisal ŽigaX? Eh, ne da se mi iskat. Ma, v glavnem; ko je bila pašta kuhana, je Andrej zagrabil lonec in posodje (»bomo še komu ponudili, pa mogoče bo Katji zapašalo«) in vse skupaj odnesel v šotor. Premraženi ultraItalijan, ki je čakal na klik v glavi, da mu pove, ali naj nadaljuje ali ne, je še najbolj sumničavo gledal te toplo oblečene bedake, ki mu ponujajo pašto. Pašto!!! Spet sem se malo igrala prevajalko in se tiščala k plinski pečici.

Malo nesramno ne, stokati, da te zebe, ko v mrzel šotor kapljajo premočeni ultraši, ki jih čaka še… V Pri  Lovski koči smo se naposlušali novic o odstopih. En odstop – Žige X Gombača – smo spremljali v živo, skozi okno, takoj ko smo prispeli . Naposlušali smo se novic o tem, kako hudo je na Nanosu (2 stopinji, sneg, veter!!!). Andrej je nekemu mladcu celo dal svoja suha takaška oblačila, da se je lahko preoblekel! Koliko nesebičnih ljudi sem ta dan srečala? Veliko, veliko! Kar stiskalo me je, ko sem gledala, kako malo oblečeni so se tekmovalci podajali naprej. Tajatajo smo oblekli, še vedno je bila nasmejana in odločna, zato me zanjo ni skrbelo (Mene pa je, priznam!). Pa še na 3. mesto med ženskami se je ravno takrat prebila, zato sem vedela, da ni šans, da ji karkoli prepreči priti do cilja. Ona odšiba burji in mrazu pokazat, da se ju ne boji, mi pa naprej, do Abrama. Z avtodomom! Ej! Uf, tam je zeblo še nas. Le kako brije po nanoški planoti! Prav vsako lučko smo pozdravili, vsakemu ponudili pomoč, vsakega občudovali, ker je prišel do nas. Jaz sem se tiščala v koči, reva, zelo blizu pečice

(in stekla ven samo, ko sem slišala vzklike :«Lučka gre, lučka gre!«).

Ma, sem pa enemu Nemcu pomagala menjat baterije v lučki. To šteje? Z Italijanom pa sem se tu že dobro poznala in sem se ga iskreno razveselila, ko se je prikazal iz trde teme 🙂

Tukaj so bili prostovoljci moja zlata Helena in njen Martin (gorska reševalca), zdravnica Veronika ((Anita, je tvoja žlahta, sem zvedela pozneje)) (tudi gorska reševalka) (ki, na veliko srečo, na tej tekmi ni imela nobenega resnega dela), neka gospa, naspidiran lovec in otroci iz nekega vzgojnega zavoda. Helena jih je zelo pohvalila. In jaz še vedno ne morem pozabiti, kako dobre presne kroglice so imeli! Kmalu mimo švigne naša Klara, naspidirana, v nekem drugem svetu drvi zmagi naproti. Eden za drugim prispejo naši stari znanci, ki smo jih srečali že v Podnanosu. No, večina njih 😦 . Potem pride Peter Macuh in jaz vem, da bo naslednja lučka Tajatajina. In je bila res. In še vedno se je smejala! Burji in mrazu in dežju v brk! Odšibamo v cilj (Odšibamo, Nataša?! Odšibamo? Hehe, odvijugali smo po neskončnih ovinkih in meni se je zdelo, da se vozimo celo večnost in da bomo zamudili Katjo v cilju!), Klara je že prispela, Marija tudi, prav kmalu pa prileti tudi Tajataja. Končno jo lahko objamem objememO, to našo babo! Solzice zakamuflira dež.

Mene zebe, zebe, zebe, ta naša babnica pa lepo odskaklja na masažo! Nobene uvidevnosti, vam rečem, nobene!

Ne, resno!

Nobenih fanfar v cilju, nobene množice! Napovedovalec, še kdo od organizatorjev, kakšen prijatelj in to je to!

Prav zanima me, kaj občutijo ti ultra norci. Kaj si želijo?

Tam vidim Anžeta in prijatelja, klepetata, kot bi bil za njima 5 km tek. Nič se jima ne mudi počivat 😕 Kmalu priteče mladec, ki mu je Andrej posodil obleke, vesela sem.

Vesela sem vsakega, ki se izvije iz objema noči v cilj! Vidim tudi »mojega« Italijana, pa Nemca, pa domačina Benedikta, za katerega se mi je v Podnanosu zdelo, da je napol nag in da bo na Nanosu zmrznil!

Tudi Andrej je končno sproščen; celo radler pije, medtem ko se z Natašo za silo grejeva s čajem.

Katja pa še kar na masaži! 😀

Opogumimo se in jo gremo pobarat, če pride ven. Nje pa ni več, je že v svojem toplem avto-domku.

Prav, potem grem pa tudi jaz spat 🙂

Na polurni poti do doma me zebe, a če vklopim gretje, mi je toplo in se mi spi. Trpim! Trpim!

Vidi kdo moje trpljenje?

Nihče!

Ok, hec hec hec!

Jaz bi še kar visela tam in gledala te naše junake.

In zato smo šli še v nedeljo na podelitev nagrad.

Ker se jih ne morem nagledat!

Ker so res junaki, heroji, carji, zmagovalci, ultranorci!!!

Tudi tisti, ki jim ni uspelo priti do cilja!

Vsi!

Eno posebno pleme.

Ljudstvo.

Familija!


T25 +

Minuli vikend je potekal Gorski ultramaraton Vipavska dolina in s prijateljicami smo ga z velikim veseljem pričakovale. Vse, razen utraKatje, ki se je podala na najdaljšo, 110 ((ali nekaj takega)) kilometrsko pot, smo bile prijavljene na “cici” razdaljo; 25 kilometrov in približno 1400 višinskih metrov.

Pridno smo se pripravljale in tako kot nekatere ženske uživajo v nakupovanju cunjic, šmink in lakov za nohte, smo me navdušeno nabavljale raznorazno “nujno potrebno” trail opremo.

Bolezen pa ne počiva ((mogoče zato, ker človek premalo počiva?!)) in tako se je naša ekipa razpolovila. Jožica in Helena sta udeležbo s težkim srcem odpovedali.

Končno je napočila sobota, zaradi katere smo minuli teden večkrat dnevno preverjali, ali se je mokra vremenska napoved kaj spremenila.

Pa se prav dosti ni!

Ben, trenirale smo, izkušena ultrašica Energe Katja nam je nasula kup nasvetov, iz sladkorja nismo, torej PEJMO!

Z Natašo sva na parking prispeli istočasno; ob uri, ko so štartali na T50 ((tek/trail na 50km)) in ko so T100 ((tek/trail na 100km)) imeli za sabo že približno 20 kilometrov.

Malo strateškega dogovarjanja ((ma, ne glede teka, ne!)), kavica, pozdravi z znanimi in doslej samo virtualno znanimi prijatelji in že smo se zapodili na blatno pot.

Par dni pred tekom sem si najbolj razbijala glavo, ali naj s sabo nesem pohodne palice ali ne, sploh ker z njimi nisem hodila že ohoho let in nisem bila prepričana, ali mi bodo pomagale, ali me samo ovirale. ((No, tudi z nahrbtnikom sem se precej ukvarjala, pošteno me je namučil!)) Pa se je na prvem kilometru izkazalo, da bi bodo prišle še kako prav. Ko smo zagrizli v drseč blatni klanec, si se za napredovanje lahko oprijemal le bližnjih dreves ali svojih palic…

Z Natašo sva štartali skupaj, a se že tako dolgo poznava, da veva, kako prav je, da vsaka teče v svojem ritmu. Se bova že v cilju počakali!

O poti niti ne znam povedati dosti, vreme je bilo zame idealno, kmalu sem se slekla do kratke majice in v njej vztrajala do konca, le kapa s šiltom je pogosto romala v stranski žep nahrbtnika pa nazaj na glavo pa nazaj v žep, odvisno od gostote dežka. Zdaj se mi zdi, da sem bila tiktak na vrhu Nanosa; edino, kar je bilo slabega na poti, je bil košček čokolade, ki sem ga pojedla. O, kakšen bugivugi je povzročil v trebuhu! Moje paleo energijske ploščice pa so bile v težko dosegljivem žepu na hrbtu. A nahrbtnika ne maram snemati, sploh ko je majčka pod njim mokra. Sicer pa so bile okrepčevalnice tako dobro založene, da svojih priboljškov nisem potrebovala. Malo paradižnika in soli, kozarec Magnezije proti krčem in jupiiiii, spust z Nanosa. Pa nisem dolgo vriskala. Ko se je pot spet vzpela, so me v levo nogo zagrabili tako hudi krči, da sem skoraj jokala. Iz izkušenj vem, da moram ob krčih nadaljevati s hojo/tekom in tako je bilo tudi v soboto. Premagala sem jih 🙂

Nekje na tem delu poti smo se začele izmenjevati še z dvema dekletoma. Vsakič smo kakšno rekle, se pohecale, bodrile in si krajšale čas.

Helena, ki bi sicer morala teči z nami, je bila na UTVV gorska reševalka in povedala mi je, kje na progi bo. V glavi sem si ustvarila neko svojo sliko in potem celo pot tuhala, kje pri oštji je tista kapelica 2 km proč od Abrama, kjer naj bi bila najprej!!!! Mislila sem, da je to kje na začetku proge! Ker je pri nobeni “kapelici” ((prva nad Turo, pa Hieronim…)) ni bilo, sem mislila, da bo pač pri Abramu in sem  eni od teh dveh “sotekačic”, Aniti (mislim, da je bila domačinka), rekla: “Zdaj pa moram hitro teči, ker pri Abramu me čaka prijateljica!” Pa je niti tam ni bilo! Anitini svojci pa! 🙂 In sem pojedla eno (al dve?) odlično kroglico z rožičevo moko  in pičila naprej in se spomnila… ma, ja, saj res, to je tam dol, tam, kjer smo se zadnjič vpisale v knjigo (al se nismo?)! In sem hitela hitela in mislim, da je bilo več kot 2 km, tista pot skozi gozd se vleče ko sto mater!!!!! Pa še tiste kontaktne leče, s katerimi ne vidim skoraj nič več! In sem tuhtala, kakšne barve vetrovko bo imela .. ker sem za kar nekaj ljudi od daleč mislila/upala, da so ona! In potem, končno!!! Končno! Res sem bila srečna! Zdaj še bolj vem, kako pomaga, če te kdo ob progi počaka, te spodbuja itd. Sploh, če je to ljuba oseba! Močno sva se objeli, pozdravila sem še njenega Martina, prav tako gorskega reševalca, izmenjala nekaj besed, Helena mi je še svetovala, naj pazim po skalah in ker sem se bala krčev ((Sine, izađi, u moru ima grčeva!)), sem hitro nadaljevala naprej.

Mojca, s katero sva si sedaj delali družbo in se izmenično prehitevali, me je na odcepu, kjer sem zgrešila pot, hitro opomnila, naj se vrnem. Ne, saj ni bilo slabo označeno, le jaz sem imela v glavi neko idejo, da je leva pot prava 😐

Kar naenkrat pa izza ovinka najlepši razgled dneva, kar zavriskala sem in takoj izvlekla svojega najboljšega prijatelja, mobi 😉

foto: Mojca Raner

Klik klik, obvezni selfi ((kljub treningu še vedno ne znam delat selfijev, ne, Tajda?)) in že je sledil spust, ki smo se ga tako bale.

Pa v resnici ni bilo hudega. Nekje na sredi poti sem se spomnila na obljubo Tomažu, da ga 5 km pred koncem pokličem/sms-nem, tako da bo pripravljen na moj prihod. Pa sem se na to spomila šele 1 km pred ciljem. Pokličem, on pa: “Pojdi počasneje, mi se šele vozimo!” Japajade!

A uspelo nam je, vsem. Z ene strani sem pritekla v cilj jaz, z druge pa Tomaž s fotoaparatom. Pa seveda Luka in Dea in Ace!

Kako sem jih bila vesela!

Ne vem pa, če se jih je tudi Mojca razveselila, psa sta se tudi njej motala med nogami. A ju ne smem karati preveč, po njuni zaslugi je ugotovila, da se “poznava” z Instagrama ((pa zadnjič me je na tak način v Tivoliju spoznala tudi “Blueeyedlilla”)).

Sonce je v tem času začelo kar veselo greti, na 4,5urni poti sem očitno premalo pila, zato sem kmalu iskala senco in z veliko slastjo spila hladno pivo!

Na tem mestu se moram še enkrat opravičiti Luku in Tomažu, mislim, da sem ju kar zanemarjala, a toliko tekačev sem morala pozdraviti! Ana, legendarna ZZtopka, Boštjan, sovaščan ((Kwmnc, seveda)) Rajko …

Kmalu je v cilj pribrzela še Nataša, dosegla je svoj zadan cilj, njen nasmejan obraz ni skrival zadovoljstva.

(Ej, tale moj osnovnošolski spis pa se kar vleče, ne? Nismo pa še niti na polovici dneva! No, tako se zmenimo; še par stavkov, za tisti plus iz naslova pa bom napisala novo objavo, prav?)

Ravno ko sem se basala s pašto in pohanim mesom, se nam je zazdelo, da v cilj teče znana postava in barva ((Modra, seveda! Kot Modri Drikač!)). Ja, po 50-ih kilmetrih se je v cilj prismejal še ultraKatjin mož triAndrej.

Ta dan sva bili z Natašo še posebej navihani in nastala je tale “tur de Vipava” fotka.

O drugih najinih vragolijah tega dne pa naslednjič …


Vse fotke: če ni navedeno drugače, FB UTVV in Tomaž Lipicer