Rada imam vožnjo, ko sem na sopotnikovem sedežu.
Če se ne vozimo po dolgočasni avtocesti, lahko ves dan gledam skozi okno in si izmišljam zgodbice, kako kje poteka življenje.
Prav tako rada opazujem življenje na ulici.
In si izmišljam zgodbice …

V Umbriji sem prvič videla, kako okoli poldneva zaprejo cesto (ali jo spremenijo v enosmerno), da lahko mamme, pappaji, nonne ali nonnoti pred šolo pričakajo razigrano mladino, ki je zaključila s poukom.
Prav neverjeten prizor; najprej smo ugledali policistko ((ali kako drugo uradno osebo; Italijani jih imajo nebroj vrst)), nato množico klepetajočih ljudi pred neko zgradbo in nato še redarko. Kar povprašala sem jo, kaj se dogaja in potrdila je moje domneve.
“Da, pouk se bo zdaj zdaj končal!”
In res; kar naenkrat se je iz zgradbe usula reka otrok.
To se mi zdi fajn; starši počakajo zunaj! Nihče ne prekinja šolskih dejavnosti, dela šenšurja po hodnikih in garderobah, otroci sami poskrbijo za svoje stvari in se obujejo, oblečejo …
Ali pa tedenski “merkatoti”. Male in večje umbrijske vasi nimajo veliko trgovin in velika mesta s svojimi šoping centri niso prav blizu, tako da pri njih ta navada še kar živi. Določen dan v tednu se na kakšno večje parkirišče ali pa kar na ulice pripeljejo kombiji, postavijo svoje štante in na njih prodajajo vse od svežega ((pa tudi plastičnega, očitno je pri njih zelo popularno))cvetja, sadja in zelenjave, kuhinjske opreme, oblek, obutve, modnih dodatkov, pridelkov ((mmmm, porchetta!)), plastične šare itd.

In to je tak tak družaben dogodek. Vsi so lepo uštimani in klepetavi. Nikamor se jim ne mudi, vse pregledajo in pretipajo, mimogrede kaj prigriznejo, spijejo kavico …
Podobno zgledajo dopoldnevi med koncem tedna; polni trgi večinoma moških, otrok, mladine … mamme pa na tržnicah ali doma za lonci …






Vse fotke: Tomaž in Luka