Večer v Narodni galeriji

Če dobiš vabilo za ekskluziven ogled obnovljene Narodne galerije in njenih največjih biserov, kaj storiš?

In če ti zraven obljubijo še Zvezdino tortico Luiza?

In ko vprašaš, če bo dovoljeno fotografiranje, ti rečejo, da je to zelo zaželjeno?

In če je bila tvoja novoletna (na začetku 2015!!!) zaobljuba, da boš obnovil in dopolnil poznavanje zgodovine?

Potem ne čakaš.

Rečeš JAAAA!

In ni nam bilo žal.
Po uvodnem pozdravu so nas razdelili v tri skupine ((seveda smo se zagrebli za tisto, ki si bo ogledala realiste in impresioniste)) in težko pričakovani ogled se je pričel.

Kar prehitro smo se sprehodili skozi dvorane s prelepimi slikami Ivane Kobilce, Jurija Šubica, Ivana Groharja, Jožefa Tominca, Marka Pernharta, Mateja Sternena, Riharda Jakopiča …

… in se nato pridružili skupini, ki si je pod vodstvom doktorja Ferdinanda Šerbelja ogledovala slovenske baročne umetnine.

To pa je bil dogodek, vam povem!

Že dolgo nisem srečala človeka, ki bi o nečem pripovedoval s tako strastjo in zanosom, poleg tega pa je bilo njegovo pripovedovanje zanimivo, napeto, privlačno.

Res vam zelo priporočam, da si galerijo ogledate pod vodstvom katerega od kustosov, jaz bom to vsekakor že kmalu naredila!

Kaj vse smo izvedeli!

Midva s Tomažem sva celo dobila razlago, od kod ime najinega domačega kraja!

Na koncu smo si ogledali še prenovljene prostore Narodnega doma in se ustavili ob štirih slikah Panorame s Šmarne gore Marka Pernharta.

Ljubitelji “Šmarke”, pojdite jih pogledat!

Aja, pa Robbov vodnjak, tudi o njem smo zvedeli dosti zanimivega, pa vam ne povem vsega, kar potrudite se malo. 😉

Seveda sem prišla tudi do res razkošno slastne tortice Luiza, o ja!

Ker pa smo se preveč časa zadržali pri umetninah, je tortic skoraj zmanjkalo in sem svojo morala deliti s Tomažem.

Ni mi bilo težko, ker VEM, da me bo kmalu peljal na še eno, samo mojo! 😉

Boštjan, kateremu se zahvaljujem za vabilo, nas je razveselil še z natisnjenimi fotkami, ki smo jih med obiskom delili na družabnih omrežjih.

Potem?

Potem pa je bilo treba že ven, na mraz 🙂

Narodna galerija, kmalu se spet vidimo!

Gole fotke

Odkar Tomažu poziram pri njegovih bizarnih in nenavadnih foto projektih, mnogo bolj cenim delo fotomodelk.
Khm!
Ampak! ((Kako rada imam ta veznik!))
One so vsaj dobro plačane!
Ali pa so na končnem izdelku lepe, celo lepše kot v resnici!

Jaz pa …

Ko bi me vsaj želel fotografirati golo v zapeljivi pozi, dokler je koža še napeta, gube še plitve in …
Ma, koga farbam?!

😀

On

Tole že od začetka novembra čaka, da stisnem gumb “Objavi”.
Kdaj, če ne danes; po 16ih letih, odkar sva rekla DA 🙂

Tudi Tomaž je tekel na LM. Polovičko. Odlično mu je šlo.
Kot pri vsem, česar se loti!

Zasluži pa si tudi mojo veliko zahvalo. Pri mojih odločitvah me vedno podpira in spodbuja.
Tudi če mu kdaj moji cilji niso blizu in jih ne razume.
Moje odločitve spoštuje in se pogosto zanje zavzame še bolj kot jaz.

Bolj si ne bi mogla biti različna.
A ravno v tem se ujemava.

Ujela sva se, srečna, v lastno past ((Alojz Gradnik)), kajne, Tomaž?

Fotk ni. Izhlapele. 😦