Mrzlica

Daje me potovalna mrzlica.
Prijatelju, ki gre za družino na pot po Italiji, sem pripravljala avtodomarske informacije in se med tem slinila po fotkah naših potepanj po tej lepi državi.
Šla bi v …
Šla bi …
Ma, kamorkoli.
Mi se imamo povsod lepo.
Zato bi šla …

Še prej pa bo treba malo po Sloveniji.
Če ne drugam, v nedeljo odteči 42 kilometrov in drobiž metrov v Ljubljano.
Nestrpna sem že!
In, kot vedno pred takimi dogodki, me VSE boli!
V tem trenutku se mi ne ljubi niti prevoziti 42 km, kaj šele preteči 😉
Ma, v nedeljo bo vse OK.
Noge in glava so pripravljene, vreme bo romantično ((so rekli)), družba bo odlična, kaj hočeš več, Mojca?!

Da pa ne bo tole razpredanje zgledalo kot pritoževanje, da nikamor ne gremo: pred kratkim smo se imeli zelo zelo zelo lepo v ((sicer za letos že zaprtem)) kampu Jelinc ob ((in v)) Soči.
Prijatelji, s katerimi se nismo že dologo videli, prekrasna narava, domač sir in postrvi, pečene na odprtem ognju, torta, srečni psi, veseli otroci … vsega je bilo.
Hvala za gostoljubje, Ana!