Na Kamniškem sedlu

Hiter večerni dogovor v petek, premik na parkirišče pred Domom v Kamniški Bistrici in že je tu sobotno jutro in Nataša.
Kot vedno, točna kot ura 🙂
Polni energije zagrizemo v strmino.
Med klepetanjem spregledamo pravo pot in uberemo tisto, ki je tako prijetno ravna …
Do križišča, kjer se sekajo poti, ki niso del našega načrta.
Gremo nazaj!

Pa spet navzgor, navzgor, navzgor, do Pastirjev, kjer zelo teknejo okrepčila iz nahrbtnikov.

Pa spet navzgor, malo pomulimo malinove grmičke in že smo pri koči.
OOO, kako se prileže hladen radler.
Pa ne zdržimo dolgo sedečki.

Občudovati je treba razglede.
In delati selfije! (Skoraj ne obstaja fotografija mene brez mobija v rokah!))

In ko se vračamo, Luka okrca Natašo, da ona nenehno gleda v telefon! 😉

Zalo lep dan smo preživeli.
Po dolgem času smo bili spet v gorah in se spomnili, kako nam je všeč med skalami, ruševjem, neverjetnimi razgledi in prijetnimi ljudmi.

Consegna a camper

Tako.

Pred resnim potopisom še prigoda našega zadnjega večera na poti.

Na skoraj 8.000 kilometrov dolgem potepanju sem se tako navadila na skoraj zastonj parkiranje avtodoma, da sem zadnji večer, ko smo se vozili od Monte Carla proti domačim krajem, vklopila trmo in nisem bila pripravljena plačati 10€ samo za “pernottamento”/”overnight”/prenočitev.

Ampak.

Dobiti zastonj IN prosto parkirišče na tisti strmi obali, v že tako nagnetenih obmorskih krajih, je bilo nemogoče.

Tudi plačljiva so bila zapolnjena do zadnjega kotička.

Saj bi se peljali še 100 km ali več naprej, a tudi Tomaža je kak dan prej napadla neka čudna trma in vztrajal je, da bo pregorele žarnice v žarometih menjal slovenski mehanik. Prav, bomo pa potovali samo podnevi!

A noč se je bližala, prostora pa nikjer.

Dvignemo se gor, daleč nad obalo, na avtocesto, bomo pa na AC počivališču prespali, pravim.

Pa spet nov preblisk.

“Daj, zavij v tej vasi ven, ne zgleda turistična, nismo več ob morju, sigurno bomo dobili primeren parking.”

In ga dobimo.

Pa nam nekaj, nevemkaj, ne diši.

Tu je nagnjeno, tam je blizu vhod v hišo itd.

“Pelji tja naprej, sem videla tablo P!”

Mimo nas se počasi pelje policijski avto.

Tomaž malo počaka, zavije, kjer je zavijanje prepovedano in čez par metrov nas policista, SEVEDA, ustavita!

Lepo se pomenimo, luči sploh niso problem, čeprav je že mrak, zavijanje, zavijanje pa!

“Ma, niste videli table?”

“Ma, ja, smo! Ma …”

“Ben, kazen vam moramo dat, pa plačat morate takoj! 28€!

Damo jima 50.

“Nimate drobiža?”

“Nimamo.”

“Mi tudi ne.”

Kaj zdaj?

“Peljite za nami v vas, boste v gostilni zamenjali!”

Pred lokalom se na klopci hladijo vaški starčki; “Ciao, Gianni ((tamlad policist)), come va?” 🙂

Tomaž teče v picerijo.

Nimajo drobiža.

No, prav, grem na bankomat.

“Ja, ma je daleč,” pravi Gianni.

“Nič, bom pa kupil pico, potem bo drobiž natakarjev problem!”

Ni bil.

Policista dobita svoje, mi pa listek za spomin. Pa tudi zagotovilo, da lahko prespimo kar tam, na placu pred picerijo.

Medtem ko prekladamo avtodom, nam šefe picerije že dostavi družinsko pico.

Kako dobra je bila!

Otroka sta zmazala celo ((midva sva dobila samo košček “za pokušat”)), pice že tri tedne nismo jedli in Tajda je ravno ta dan planirala, kako bomo doma spekli pico, jo obložili z domačimi paradižniki in baziliko in mmmmmm!!!

Še dobro, da je v hladilniku vedno “seckalica”! 😉

Po ribe

Mesta, mesteca, vasi Španije in Portugalske so v času sieste kot izumrla, zvečer pa živahna in vesela.
Tudi zjutraj ((dopoldne!)), tam do desetih, še vse spi.

Prve dneve popotovanja v nekem mestecu na večernem sprehodu zagledamo simpatično tržnico.
Sklenemo, da naslednji dan zgodaj vstanemo, prehitimo vse stranke in kupimo najboljše ribe in morske sadeže.
In res, ob 6:30 zazvoni ura ((Tajda kljub drugačni obljubi samo zamrmra, da bo raje še malo spala)), preskočimo sicer obvezni zajtrk in ob sedmih smo že na tržnici.
Zaprta!
Nikjer nikogar.
Vse zaprto; kafiči, trgovine, trafike, vse.
Tišina je kar malo strašljiva.
Čakamo.
Občutek imam, da sedaj pa nekaj bo.
Samo še minutko in bo priropotal prvi ribiški čoln.
Občutek vara.
Se še malo sprehodimo po mestecu, Tomaž ima na pretek časa za fotografiranje praznih ulic, saj ni nikjer nikogar.
Ko pregledamo skoraj cel kraj, se vrnemo k tržnici.
Še vedno nikogar nikjer.

Okoli devetih končno odprejo prvi kafič, vsa sestradana hitro nabavim kup peciva …
Vprašam, kdaj pridejo ribiči na tržnico.
OOOO, ne še, pravijo, ne še…

Pa jih nismo čakali, so vabili naslednji kraji 🙂
Napake pa nismo več ponovili… čeprav vstajali pa smo še vedno kar zgodaj.
Za njihove razmere PREzgodaj!