Pri opeklinah od bosoteka namreč.
Hlajenje v mrzlo mrzli vodi ((ki se pa, žal, takoj segreje)), čiščenje z “arniko v šnopcu”, smiljenje samemu sebi, sladoled, mazanje z domačim ognjičevim mazilom, bepantenolom, vsem, kar nam pride pod roko, klicanje bližnjih in jokcanje v telefon, sladoled, branje dobrih knjig, čimmanj hoje, sladoled, sladoled pa še sladoled in misel, da je treba čez par dni peljat hčerko in prijateljice na Dunaj; čas je za vsakoletni koncert 1D!!!
Ko so podplati godni za hojo, opekline zaščitimo s fenomenalno mrežico Grassolind, čez damo tanko gazico in lično oblepimo.
V službi s pomočjo pesniškega pretiravanja povemo napeto zgodbo in razkazujemo (lično oblepljene, seveda) bojne rane.
Potem je vožnja do Dunaja, iskanje odprte gostilne, spanje v velikanski sobi, hoja po mestu, uživanje ob ledeni kavi na Mariahilfeštrasse, drenjanje v gneči po koncertu, prebijanje do podzemne in vožnja nazaj MALA MALICA!
mojchka 
Omg! Ampak tole je bilo pa čist zares groozno. Se je pozdravilo?
LikeLike
Po estetski plati verjetno še dolgo ne bo prav lično, drugače pa so stopalca že preživela tek in kopanje v morju… tako da.. ja, so Ok!
LikeLike