Vsak konec je nov začetek

Veliko več zmorejo in znajo, kot mislimo!
Sposobni so velikih dejanj.
Znajo stopiti skupaj.
Znajo se skregati.
Znajo se priti stisniti v objem in se pocrkljati.
Znajo nas postaviti na trdna tla.
Prihodnost je njihova.
In prepričana sem, da jo bodo znali narediti veliko boljšo, kot jim jo napovedujemo.

Vse fotke: Tomaž (“tudi s kompaktom se da”)

Kaj pomaga?

Pri opeklinah od bosoteka namreč.

Hlajenje v mrzlo mrzli vodi ((ki se pa, žal, takoj segreje)), čiščenje z “arniko v šnopcu”, smiljenje samemu sebi, sladoled, mazanje z domačim ognjičevim mazilom, bepantenolom, vsem, kar nam pride pod roko, klicanje bližnjih in jokcanje v telefon, sladoled, branje dobrih knjig, čimmanj hoje, sladoled, sladoled pa še sladoled in misel, da je treba čez par dni peljat hčerko in prijateljice na Dunaj; čas je za vsakoletni koncert 1D!!!

Ko so podplati godni za hojo, opekline zaščitimo s fenomenalno mrežico Grassolind, čez damo tanko gazico in lično oblepimo.

V službi s pomočjo pesniškega pretiravanja povemo napeto zgodbo in razkazujemo (lično oblepljene, seveda) bojne rane.

Potem je vožnja do Dunaja, iskanje odprte gostilne, spanje v velikanski sobi, hoja po mestu, uživanje  ob ledeni kavi na Mariahilfeštrasse, drenjanje v gneči po koncertu, prebijanje do podzemne in vožnja nazaj MALA MALICA!

Bosotek v treh slikah

Dan mora biti vroč, sonce mora dobesedno pripekati.
Če ni tako, nas bo zeblo.
Za ogrevanje odtečemo nekaj krogov v supergah.

Zdaj smo pripravljeni.
Sezujemo copate in nogavice in veselo stečemo po prijetno toplem tartanu.

Nasmešek nam kar ne izgine z obraza.
Sonček nas greje, sotekači nas začudeno gledajo v noge, a mi se ne damo.
Če imamo občutek, da nas podlaga praska po podplatih, se motimo.
Zato vztrajamo še en krog.
Ta oranžna snov, ki na pogled deluje mehka in prijetna, nam dobesedno žge podplate!
Kar čutimo, kako se nam delata ogromna žulja; eden na enem, drugi na drugem podplatu!
Pridemo do “baze” in ker nas je sram, kakšno neumnost smo naredili, takoj obujemo nogavice in se šepajoč odpravimo za možem in sinom v avto.
Ko se končno sezujemo, občudujemo prelepe opekline/mehurje na podplatih.
Dva do tri dni jokamo in stokamo.

Aja, tretja slika.
Za vaše dobro počutje raje prilagamo sliko moje zveste sotekačice.
Pri njej in Ace-u smo premogli dovolj zdrave pameti, da smo jima dovolili odteči samo en krog po razbeljenem stadionu.

* po resničnih dogodkih na dobrodelnem teku “10 krogov za 10 nasmehov” v organizaciji društva Never give up

* vse fotke; Gorazde Pelcl. Hvala!