T

“Se spomnim, ko si me klicala s porodne mize. Se spomnim, da si govorila z glasom, iz katerega je puhtela sreča. Potiho. Se spomnim tudi, da sem stala na balkonu, še zdaj vem kako.” (Helena)

Tisti majhen sveženjček, ki so mi ga pred petnajstimi leti položili na prsi, me sedaj sprašuje težka vprašanja o smislu, bivanju, sobivanju, ustvarjanju …
Jaz pa ostajam brez besed.
In jo le stiskam v objem.
In občudujem njen pogum, njeno pamet, njeno iskrenost, njeno samosvojost, njeno delavnost, njeno lepoto, njeno ((občasno)) potrpežljivost z bratom, njene ideje…
Naj to ne zveni kot hvalisanje.
Pri vsem tem nimam veliko zaslug.
Najpogosteje se mi zdi, da se je kar sama naredila.

Zelo sem ponosna nate, moja 15-letnica, in rada te imam do neba in nazaj.
Ti samo širi svoja krila.
Širi jih in poleti visoko.
Visoko in daleč.

…

Oprah Winfrey: Kar zagotovo vem

Branje in take razvade

Zakaj imam vedno slabo vest in sem jezna nase, ko izberem branje pred pospravljanjem, čiščenjem, likanjem, lakiranjem nohtov in depilacijo nog?!!

In zakaj so v naši knjižnici zaposleni ljudje, ki ne premorejo nasmeška, prijazne besede? (Saj obstajajo svetle izjeme, a jih je izjemno malo!)
Včasih se sprašujem, če ti mrki obrazi sploh berejo. Nikoli nobenega komentarja o izboru, vprašanja o prebranem, o mnenju. Nobenega predloga, nobenega znaka, da v dolgih letih, kar hodim tja, vsaj malo poznajo moj okus. Ma, niti nobenega znaka, da jim je moja faca znana!!!

In kako da se najstniki nenehno igračkajo z mobilniki, ko pa bi jih rad po telefonu priklical (in ko je včasih res nujno), se ne in ne javijo?!

In zakaj se jaz zdaj tu pi.dakam, namesto da bi brala tisto res dobro knjigo????