“Se spomnim, ko si me klicala s porodne mize. Se spomnim, da si govorila z glasom, iz katerega je puhtela sreča. Potiho. Se spomnim tudi, da sem stala na balkonu, še zdaj vem kako.” (Helena)
Tisti majhen sveženjček, ki so mi ga pred petnajstimi leti položili na prsi, me sedaj sprašuje težka vprašanja o smislu, bivanju, sobivanju, ustvarjanju …
Jaz pa ostajam brez besed.
In jo le stiskam v objem.
In občudujem njen pogum, njeno pamet, njeno iskrenost, njeno samosvojost, njeno delavnost, njeno lepoto, njeno ((občasno)) potrpežljivost z bratom, njene ideje…
Naj to ne zveni kot hvalisanje.
Pri vsem tem nimam veliko zaslug.
Najpogosteje se mi zdi, da se je kar sama naredila.
Zelo sem ponosna nate, moja 15-letnica, in rada te imam do neba in nazaj.
Ti samo širi svoja krila.
Širi jih in poleti visoko.
Visoko in daleč.