Toliko je prireditev vsak konec tedna, ki bi jih zelo zelo rada obiskala!
To je tumač, no!
Tu so še Tomaževe in Lukove in Tajdine ((tokrat je ostala doma)) želje, pa na pse ne smemo pozabit.
Kot prijateljice ((kajne, Nataša?!)) dobro vejo, Lipicerji nazadnje improviziramo in najpogosteje se vikend obrne čisto drugače od planov.
Ampak ponavadi nam uspe, da pridemo domov zelo zadovoljni.
Vseeno ne razumem tistih, ki pravijo, da si tako napolnijo baterije in so potem polni energije.
Mi pridemo domov čisto zbiti in ponavadi se vsak zvleče v svoj kotiček ((k računalniku 😉 )) in bi najraje tam obtičal nekaj časa v popolni tišini.
No, mene je danes čakala gora perila za likanje. 😦
Tako je, če nenehno pohajaš! Delo se nabira! ((prah tudi, vendar ga uspešno ignoriram!))
Minuli konec tedna sta tako sovpadla Tek trojk in Ultra trail Vipava.
Za tek trojk sem že nekaj let neuspešno žicala prijateljice in ravno letos sta se me Nataši usmilili. Celo skupen trening z našo ultraKatjo smo si organizirale, tako smo se veselile te prireditve!
UTVV pa je potekal po naših krajih in želela sem si okusiti vsaj delček tega ultra vzdušja. Pa še Heleni, ki je kot gorska reševalka skrbela za varnost tekačev na zadnjem delu proge, sem obljubila, da jo pridem obiskat. ((Helena, oprosti, oprosti, oprosti!!!)) Imela sem resne namene, a obrnilo se je drugače.
Sem pa zelo vesela, da smo šli v petek v Vipavo na predstavitev Ultrabluesa (ne morem reči; na predstavitev knjige Ultrablues; ker UB sedaj ni več samo knjiga… to je dosti dosti več. To je nekaj, česar moj skromni pisateljski talent ne zna opisati!). Poleg X-a ((Žiga X Gombača)) (Boštjana Videmška in Sama Ruglja sem imela čast spoznati že na ljubljanskem maratonu) sem končno v živo spoznala še Miho Podgornika, Boštjana Zrimška in njegovo ženo, Piromana, Kandelo, obraze, ki sem jih doslej poznala samo prek družabnih omrežij. Prišla je tudi Anita z možem in svojo tekaško klapo, seveda moja Helena, pa Ana, pa še nekaj tekaških legend se je vrtelo okoli in prav žal mi je, da nisem vseh spoznala, rekla kakšne besede z njimi.
Upam, da bodo še priložnosti!
Sem kar malo pozabila, da je tam z mano tudi moj mož, zato se mu javno opravičujem za zapostavljanje.
Sploh, ker se je v soboto zelo izkazal; posnel je kup odličnih fotografij naše trojke Raje tečemo, kot potico pečemo, potrpežljivo počakal, da smo pridrvele v cilj, kofetkale in analizirale tek 🙂 , me peljal na sladoled, pa še na proslavo ob 70. obletnici osvoboditve, kjer sem se lahko naposlušala Tržaškega Partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič!
Pa še malo se moram považiti. Čeprav se nismo udeležili Pohoda po poteh okupirane Ljubljane, smo s Tomažem in Lukom danes prehodili del Poti spominov in prijateljstva. Tisti drevored in potko bi kar vzela s sabo domov 😉
Aja!
Tek?
Ma, super je šlo. Prijetno vzdušje, nobene nervoze, nobene naduvanosti, en sam užitek. Škoda, ker je Natašo napadla neka zoprna viroza, tako da je večino poti pretekla s špikajočimi bolečinami v želodcu.
A se jim ni dala!
Prava borka!
Nad proslavo in dogajanjem v Ljubljani je bil navdušen tudi Luka, saj je videl na kupu ogromno vojakov, z nekaterimi tudi poklepetal in od enega dobil dober napotek: tek in sklece, pa bo postal dober vojak 😉
Smrt fašizmu, svoboda narodu!
