T

“Se spomnim, ko si me klicala s porodne mize. Se spomnim, da si govorila z glasom, iz katerega je puhtela sreča. Potiho. Se spomnim tudi, da sem stala na balkonu, še zdaj vem kako.” (Helena)

Tisti majhen sveženjček, ki so mi ga pred petnajstimi leti položili na prsi, me sedaj sprašuje težka vprašanja o smislu, bivanju, sobivanju, ustvarjanju …
Jaz pa ostajam brez besed.
In jo le stiskam v objem.
In občudujem njen pogum, njeno pamet, njeno iskrenost, njeno samosvojost, njeno delavnost, njeno lepoto, njeno ((občasno)) potrpežljivost z bratom, njene ideje…
Naj to ne zveni kot hvalisanje.
Pri vsem tem nimam veliko zaslug.
Najpogosteje se mi zdi, da se je kar sama naredila.

Zelo sem ponosna nate, moja 15-letnica, in rada te imam do neba in nazaj.
Ti samo širi svoja krila.
Širi jih in poleti visoko.
Visoko in daleč.

Branje in take razvade

Zakaj imam vedno slabo vest in sem jezna nase, ko izberem branje pred pospravljanjem, čiščenjem, likanjem, lakiranjem nohtov in depilacijo nog?!!

In zakaj so v naši knjižnici zaposleni ljudje, ki ne premorejo nasmeška, prijazne besede? (Saj obstajajo svetle izjeme, a jih je izjemno malo!)
Včasih se sprašujem, če ti mrki obrazi sploh berejo. Nikoli nobenega komentarja o izboru, vprašanja o prebranem, o mnenju. Nobenega predloga, nobenega znaka, da v dolgih letih, kar hodim tja, vsaj malo poznajo moj okus. Ma, niti nobenega znaka, da jim je moja faca znana!!!

In kako da se najstniki nenehno igračkajo z mobilniki, ko pa bi jih rad po telefonu priklical (in ko je včasih res nujno), se ne in ne javijo?!

In zakaj se jaz zdaj tu pi.dakam, namesto da bi brala tisto res dobro knjigo????

Raje tečem, kot potico pečem

Toliko je prireditev vsak konec tedna, ki bi jih zelo zelo rada obiskala!
To je tumač, no!
Tu so še Tomaževe in Lukove in Tajdine ((tokrat je ostala doma)) želje, pa na pse ne smemo pozabit.

Kot prijateljice ((kajne, Nataša?!)) dobro vejo, Lipicerji nazadnje improviziramo in najpogosteje se vikend obrne čisto drugače od planov.
Ampak ponavadi nam uspe, da pridemo domov zelo zadovoljni.
Vseeno ne razumem tistih, ki pravijo, da si tako napolnijo baterije in so potem polni energije.
Mi pridemo domov čisto zbiti in ponavadi se vsak zvleče v svoj kotiček ((k računalniku 😉 )) in bi najraje tam obtičal nekaj časa v popolni tišini.
No, mene je danes čakala gora perila za likanje. 😦
Tako je, če nenehno pohajaš! Delo se nabira! ((prah tudi, vendar ga uspešno ignoriram!))

Minuli konec tedna sta tako sovpadla Tek trojk in Ultra trail Vipava.

Za tek trojk sem že nekaj let neuspešno žicala prijateljice in ravno letos sta se me Nataši usmilili. Celo skupen trening z našo ultraKatjo smo si organizirale, tako smo se veselile te prireditve!

UTVV pa je potekal po naših krajih in želela sem si okusiti vsaj delček tega ultra vzdušja. Pa še Heleni, ki je kot gorska reševalka skrbela za varnost tekačev na zadnjem delu proge, sem obljubila, da jo pridem obiskat. ((Helena, oprosti, oprosti, oprosti!!!)) Imela sem resne namene, a obrnilo se je drugače.

Sem pa zelo vesela, da smo šli v petek v Vipavo na predstavitev Ultrabluesa (ne morem reči; na predstavitev knjige Ultrablues; ker UB sedaj ni več samo knjiga… to je dosti dosti več. To je nekaj, česar moj skromni pisateljski talent ne zna opisati!). Poleg X-a ((Žiga X Gombača)) (Boštjana Videmška in Sama Ruglja sem imela čast spoznati že na ljubljanskem maratonu) sem končno v živo  spoznala še  Miho Podgornika, Boštjana Zrimška in njegovo ženo, Piromana, Kandelo, obraze, ki sem jih doslej poznala samo prek družabnih omrežij. Prišla je tudi Anita z možem in svojo tekaško klapo, seveda moja Helena, pa Ana, pa še nekaj tekaških legend se je vrtelo okoli in prav žal mi je, da nisem vseh spoznala, rekla kakšne besede z njimi.

Upam, da bodo še priložnosti!

Sem kar malo pozabila, da je tam z mano tudi moj mož, zato se mu javno opravičujem za zapostavljanje.

Sploh, ker se je v soboto zelo izkazal; posnel je kup odličnih fotografij naše trojke Raje tečemo, kot potico pečemo, potrpežljivo počakal, da smo pridrvele v cilj, kofetkale in analizirale tek 🙂 , me peljal na sladoled, pa še na proslavo ob 70. obletnici osvoboditve, kjer sem se lahko naposlušala Tržaškega Partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič!

Pa še malo se moram považiti. Čeprav se nismo udeležili Pohoda po poteh okupirane Ljubljane, smo s Tomažem in Lukom danes prehodili del Poti spominov in prijateljstva. Tisti drevored in potko bi kar vzela s sabo domov 😉

Aja!
Tek?
Ma, super je šlo. Prijetno vzdušje, nobene nervoze, nobene naduvanosti, en sam užitek. Škoda, ker je Natašo napadla neka zoprna viroza, tako da je večino poti pretekla s špikajočimi bolečinami v želodcu.
A se jim ni dala!
Prava borka!

Nad proslavo in dogajanjem v Ljubljani je bil navdušen tudi Luka, saj je videl na kupu ogromno vojakov, z nekaterimi tudi poklepetal in od enega dobil dober napotek: tek in sklece, pa bo postal dober vojak 😉

Smrt fašizmu, svoboda narodu!

Prvomajsko potepanje

Obiskali smo nove kraje in take, kjer smo že bili.

Pa kraje, za katere bi bilo bolje, da ne bi obstajali.

Spali na prekrasnih mirnih kotičkih. ((če izvzamemo tisto jutro ob 6:20 v Lieznu, ko je en strašno priden stric ocenil, da je trava res kakšen centimeter previsoka in takojci zajahal kosilnico in sfriziral zelenice v okolici))

Uživali v naravi in v mestih.

Se nastavljali sončnim žarkom in nergali zaradi mrazu. ((dež me ne moti, mraz je tisti, ki me mori))

Jedli odličen sladoled.

Preveč jedli.

NIČ nakupovali. ((lažem; Luka si je kupil lego kocke, jaz pa “džeki”))

Dosti hodili.

Nič tekli.

Niti salzburški maraton nas ni premamil. Preste pa ja, mmmm.

1200 kilometrov.
5 lepih dni.

Liezen – Mauthausen – Linz – Wels – Gmunden (Traunsee) – Salzburg – Celovec – Svetna vas / Weizelsdorf
Koordinate dodam kmalu.