LM 2014

Sicer nisva skupaj pretekla cele polovičke, mene je tam po 16. kilometru začelo malo zmanjkovati, a Tomaž me je pridno počakal v cilju.

No, pa saj mu ni bilo treba dosti čakati; dve minutki, pa sva se že objemala.

Lep konec tedna je bil; v soboto smo po jutranjem “pasjem” sprehodu po PST-ju prijetno kofetkali na zasebnem parkirišču za avtodome pri Ultraenergičnih, nato malo pošpegali na sejem Tečem (Tomaža je zanimalo predavanje o športni fotografiji, mene pa pogovora Ženske in tek včeraj in danes in Pogovorni tempo) in šli navijat na fun tek za društvo Vesele nogice (ma, pravzaprav za vse).
Končno sem v živo spoznala Uroša, pa Rolbeka, pa Nergača, Videmška, Ruglja … saj veste, o kom govorim, ne?

V nedeljo pa polovička.
Tomaž nama je držal kar dober tempo, le to mi je šlo na živce, da si je v ušesa vtaknil slušalke in sem morala skoraj kričati, ko sem mu želela kaj povedati.
Pa opravljaj, če moreš. 🙂
Navijači so bili krasni, muzikanti še bolj, drugega pa se ne spomnim.
Res ne.
Le trenutka močne ganjenosti, ko je mlad navijač stekel ob Urški Panjtar in njenemu očetu (ob katerih sem kar nekaj časa tekla) in jima vzklikal in ju spodbujal.
Kar cmok se mi je naredil v grlu in res sem težko dihala!

Potem pa sem bila že mimo filofaxa,  pospešila proti Kongresnemu trgu in med poslušanjem vzklikov napovedovalca, ki je ugibal, ali bo Bushenidch postavil nov rekord, pregnala krče, ki so me začeli grabiti v ciljni dolini …

Tomažev objem, medalja okrog vratu in plastenka vode v roke, pa se je k meni že stiskal Luka, ki je ti dve uri počakal s Tajdo in njeno prijateljico Anabelo.

fotki: https://www.facebook.com/zala

Prijavljena. Pripravljena.

Sva.

Lani sem, dotlej “samotna” tekačica, v Palmanovi odtekla maratonsko polovičko s prijateljico, navdihovalko, zaupnico Heleno in se v cilju od sreče zjokala.

Letos bom isto razdaljo v Ljubljani tekla z novopečenim tekačem Tomažem, mojim možem, prijateljem, zaupnikom in motivatorjem.


Verjamem, da bo to prelepa izkušnja.

Se vidimo!


Na odru

Tajda uživa na odru.

In uživa v skupini Amaterskega mladinskega odra SNG Nova Gorica; pri vajah in med druženjem po njih.

Tako srečne in vzhičene, kakršna je prifrlela domov s prve njihove predstave, Facebook ljubezen, je že dolgo dolgo nisem videla.

Foto: Tomaž Lipicer

Med predstavo (seveda sem ponosno sedela v prvi vrsti) se  kar nisem mogla načuditi, kako je ta mladina sproščena in suverena na odru.

Navdušili so me.

Vsi!