Pišem: Dea
V soboto nas je Tomaž spet peljal v gore.
Prav všeč mi je bilo, ko je Mojca rekla, da se moramo peljati na Planino Kuhinja. V kuhinji vedno kaj dobrega pade z mize ali pulta 😛
Ampak v tej Kuhinji je bilo samo neko parkirišče, hmmm.
Vseeno nisem bila nič razočarana, saj sva z Aceom lahko skočila iz boksov in dirkala naokoli.
Koliko novih vonjav, uau!
Kmalu pa sva morala biti malo bolj pridna in ubogati Tomaževe napotke, saj smo hodili mimo krav, ki so se pasle in jih nisva smela vznemirjati.
Pa tako bi se rada kaj pogovorila z njimi! Jih vprašala, katera trava jim je najbolj všeč in take kulinarične zadeve …
Pa drugič!
(Ampak v potički pa se mi je uspelo povaljati, hehehe! Kako lepo sem potem dišala!)
Zdelo se mi je, da smo kar naenkrat (ma, Tomaž, Mojca in Luka so bili že nekam utrujeni!) prišli v nek nov, skalnat svet in potem skokec sem, skokec tja, in že sva pila svežo vodo iz jezera v Lužnici!
Zaplavati pa nisva smela, eh!
Ma, kdo zastopi te ljudi, najprej mi težijo, kako smrdim, potem pa se mi ne pustijo očediti!
Luka je bil ves navdušen, ker so povsod naokoli ležali neki železni kosi, ostanki iz vojne, so rekli.
Kaj je to; vojna?
Mene je bolj navdušil sneg! Sneg! Že dolgo ga nisem videla, zato sem ga morala malo zgristi, pa se malo drsati po njem.
Zabavno!
Ko smo prišli na sedelce med Batognico in Krnom, se je kar naenkrat zmanjšala vidljivost in z Aceom sva morala na povodec. Je rekel Tomaž, da ne bi zgrmela v kakšen prepad, ma jaz ga sumim, da je bil utrujen in mu je prišlo prav, da sva ga malo vlekla gor.
Ko sta Mojca in Tomaž vsa vesela in ponosna čestitala Luku, je pomenilo, da smo na vrhu Krna; mojega prvega dvatisočaka, jupiii!
Okoli nas so bili prav čudni oblaki, kot eno smešno morje, le da ne smeš skočit vanj.
Luka je ves navdušen vzklikal, kako lepo dogodivščino imamo in da do popolnosti manjka samo Tajda. Se strinjam, močno sem jo pogrešala!
Pri koči je bilo presenetljivo toplo, čeprav smo bili v oblaku. Malo smo poklepetali z oskrbniki, ki so pripravljali hiško na zimo in se po dooolgi poti spet odpravili v Kuhinjo.
Ko smo prisopihali na izhodišče, se je kar naenkrat na hitro stemnilo.
Vseeno smo na planini dobili še nekaj slastnega sira in skute.
Kako vem, da je to slastno?
Mislite, da mi Tomaž ne da nič pokušat?!
On je vendar moj veeeelik prjatu!
mojchka 