Črno bela ekipa

Luka bo, ko bo velik, hiter in vzdržljiv tekač (no, saj to je že sedaj) in zagotovo tudi odličen pasji prijatelj/trener/voditelj/skrbnik (nekaj od tega je že sedaj).

Danes sva sicer pretekla krajšo razdaljo, a šlo nama je kot namazano.

Pa ni bilo samo po ravnini!

Mislim, da bo jeseni tudi že dovolj “zrel” za vpis v atletsko šolo. Že zdaj premaga vse sošolce, tudi iz višjih razredov!

Če bo šlo tako naprej, bo kmalu premagal tudi mene in Tomaža.

Psov pa še ne.

😉

No, v vzdržljivosti mogoče …

Mama sem si za nagrado spekla tale jabolčno-začimbni biskvit (da ni vedno bananin kolač).

S Tajdo sva ga že skoraj zmazali.

Ostala člana ekipe; Dea in Ace, pa dobivata priboljške kar pogosto! Sploh pa je skupni tek po gozdu do Vogrščka zanju največja nagrada!

Kitty, rabarbarin pride na vrsto jutri, moram priti še do glavne sestavine; mi rabarbare nismo nikoli imeli na vrtu, še poznala je nisem do pred kratkim!

Čiv čiv, še sem živ

Od minulega prelepega konca tedna nimam pametnih fotk (mogoče bomo kaj potegnili iz mobijev).

Vsega je bilo; žura, hoje, smeha, počitka, hrane, pogovorov, branja, prepirov, sonca, brezalkoholnega radlerja in dežja.

In za hojo/tek potrebujemo:

Ja, seveda; teniske, superge, telovadne …
😀