Tako to gre

Kupiš razmeroma nezrel avokado (ali dva).

Greš na dopust.

Vrneš se domov in ugotoviš, da imaš ravno prav mehak avokado (ali dva).

Taisti avokado (ali dva) razpoloviš, izdolbeš in “meso” vržeš v sekljalnik. Dodaš banano (ali dve), malo medu ali datljev za sladkobo, žlico (ali dve) kakao prahu in obvezno ščepec (ali dva) soli.

Sesekljaš.

Nadevaš v skodelico ali dve, več ne bo.

Ponudiš hčerki.

Poješ, kar ostane.

Eno majhno žličko, torej!

🙂

Tako to gre, če imaš hčerko gurmanko!

Zeljepraktik

Moj najboljši prijatelj to zimo (pa niti ni moj, vsakič znova si ga sposodim pri tašči).

Potem ko sem si enkrat odrezala delček mezinčka in nohta na njem, sedaj tehniko že odlično obvladam.
Kaj je ne bom, ko pa po zaslugi Tajdine ljubezni do zelja in dobro založenega zelenega zabojčka Brevkine svežine zelje jemo skoraj vsak dan 🙂

Slavčki

Včeraj sem bila v roku enega meseca tretjič v gledališču.

To je verjetno več kot seštevek vseh mojih obiskov gledališča v zadnjih letih. (Naj se smejem ali zgražam?!)

Predstava Kdor sam do večera potuje skozi svet (Simon Gregorčič) me je prikovala na stol, komaj sem dihala.

Pa ne zaradi pesnikovega življenja, tega po zaslugi moje none dobro poznam.

Zaradi igralcev!

Popolno vživetje.

Tako popolno, da sem tudi sama čutila enako; enako kot Šimen (=Simon) (Ivo Barišič kot star Simon Gregorčič je fenomenalen; obožujem tega igralca!), enako kot Dragojila, Fran, Šimnova mati …

V predstavo je vpletena tudi videoprojekcija filmčka, skoraj kriminalke, ki nas do konca drži v negotovosti in napetosti.

Več pa ne bom povedala; to predstavo si res morate pogledati.

IN.

Ko smo že pri noni. Pred dnevi bi imela rojstni dan naša nona Romana. Prav ona je “kriva”, da se tako rada izgubljam v prijateljicah knjigah, da kdaj globoko začutim poezijo.

Nikoli ne bom pozabila, kako mi je, ko sem se morala med počitnicami naučiti katerokoli pesem, stisnila v roke skoraj preperel listek z na roke napisano Brinjevko Srečka Kosovela. Z velikim veseljem sem jo recitirala še mnogo let. To je edina pesem, ki jo znam na pamet.

Nekaj noninih knjig imam doma (o, kako rada si je zapisovala pripombe na robove strani!) in včeraj sem z mislijo nanjo v roke vzela skoraj razpadle Šimnove poezije.

Katero njegovo naj vam jutri prepišem semkaj?