Nekoč je “civiliziran” rimski imperij od škotskih “divjakov” ločevalo 117 kilometrov dolgo obzidje, ki ga je naročil zgraditi rimski cesar Hadrijan. Po njem se zid tudi imenuje.
Hadrijanov zid ni povsod enako dobro ohranjen, mi smo si ga ogledali nekje blizu Bramptona.
Na avtocesti proti Carlislu je morala biti huda nesreča, saj smo se v eni uri premaknili samo par sto metrov, na srečo ravno v bližini nekega izvoza. Zavili smo tja in se potem kar nekaj časa izgubljali po ozkih podeželskih cesticah.
Garminka nas je nenehno pošiljala nazaj na avtocesto, ko smo to opcijo izklopili, pa na vzporedno cesto, ki je tudi bila “zabezecana”, a s pomočjo zemljevida in ženske intuicije smo le našli pravo pot 🙂
Na parkirišču pri izhodišču za sprehod do zidu nas je presenetil angleški avtodomar, ki nam je podaril svoj listek za celodnevno parkiranje, češ, da ga ne potrebuje več. V Veliki Britaniji so parkirišča prav povsod, še v tako majhnih vaseh ali celo kje v divjini čez dan plačljiva in kolikor smo v slabih treh tednih spoznali, plačevanje redno preverjajo.
Policajev na celotnem potovanju skoraj nismo videli, “parkmojstre” pa vsak dan 🙂
Hadrijanov zid sedaj ne pomeni več meje med Škotsko in Anglijo, je pa ta meja zelo blizu in Škoti so jo zelo dobro označili.
Saj veste, da bi tudi oni radi samostojno državo, ne?
Zelo zanimiva je zgodba in zgodovina vasi Gretna Green, kjer so že stoletja glaven vaški posel poroke mladoletnikov ((kliknite na ime vasi in si pri bolj razgledanih preberite kaj več o tem)). Mi smo seveda prišli prepozno, vseeno pa smo eno poroko še ujeli za rep.
Še ena značilnost obiskanih krajev; zjutraj pozno “odprejo”, popoldne zgodaj “zaprejo”. 🙂
mojchka 