Končno Škotskaaaaaa!

Nekoč je “civiliziran” rimski imperij od škotskih “divjakov” ločevalo 117 kilometrov dolgo obzidje, ki ga je naročil zgraditi rimski cesar Hadrijan. Po njem se zid tudi imenuje.

Hadrijanov zid ni povsod enako dobro ohranjen, mi smo si ga ogledali nekje blizu Bramptona.

Na avtocesti proti Carlislu je morala biti huda nesreča, saj smo se v eni uri premaknili samo par sto metrov, na srečo ravno v bližini nekega izvoza. Zavili smo tja in se potem kar nekaj časa izgubljali po ozkih podeželskih cesticah.

Garminka nas je nenehno pošiljala nazaj na avtocesto, ko smo to opcijo izklopili, pa na vzporedno cesto, ki je tudi bila “zabezecana”, a s pomočjo zemljevida in ženske intuicije smo le našli pravo pot 🙂

Na parkirišču pri izhodišču za sprehod do zidu nas je presenetil angleški avtodomar, ki nam je podaril svoj listek za celodnevno parkiranje, češ, da ga ne potrebuje več. V Veliki Britaniji so parkirišča prav povsod, še v tako majhnih vaseh ali celo kje v divjini čez dan plačljiva in kolikor smo v slabih treh tednih spoznali, plačevanje redno preverjajo.

Policajev na celotnem potovanju skoraj nismo videli, “parkmojstre” pa vsak dan 🙂

Hadrijanov zid sedaj ne pomeni več meje med Škotsko in Anglijo, je pa ta meja zelo blizu in Škoti so jo zelo dobro označili.

Saj veste, da bi tudi oni radi samostojno državo, ne?

Zelo zanimiva je zgodba in zgodovina vasi Gretna Green, kjer so že stoletja glaven vaški posel poroke mladoletnikov ((kliknite na ime vasi in si pri bolj razgledanih preberite kaj več o tem)). Mi smo seveda prišli prepozno, vseeno pa smo eno poroko še ujeli za rep.

Še ena značilnost obiskanih krajev; zjutraj pozno “odprejo”, popoldne zgodaj “zaprejo”. 🙂

Poglejte babico, kako luštno je oblečena!

Morecambe Bay in Grasmere

Pri potovanju z avtodomom so eni najbolj zoprnih trenutkov tisti, ko se pripelješ v kraj, kjer nameravaš prespati in se izkaže, da so koordinate, ki jih imaš, netočne, ali da označujejo neko majhno parkirišče, primerno kvečjemu za van/kombi, ne pa za avtodom, ali pa je samo občutek tisti, ki ti pravi, da to prenočišče pa ni v redu …

Mi ta občutek ponavadi poslušamo, kljub temu, da smo vsi že utrujeni, naveličani, lačni, zaspani, sitni, in potem krožimo po mestu, gledamo table, brkljamo po navigaciji …

Ker sem večni optimist, ostale tolažim in bodrim: “Za tistim vogalom pa bo!” in spodbujam Tomaža, naj le pelje naprej, saj bomo zagotovo našli kaj boljšega.

Na minulem popotovanju se nam je to odlično izšlo, saj nismo imeli točno določene poti, samo nekaj “obveznih” točk.

Pomagali smo si najprej s potopisom prijateljev, ki so te kraje že obiskali, s potopisi in koordinatami, ki jih objavljajo avtodomarji na forumu Caravaning Cluba Slovenije, s seznamom uradnih postajajališč za avtodome, z milijon idejami s spleta, z Lonely Planetom itd.

Zvečer, ko so vsi zaspali, sem začrtala približno pot za naslednji dan, ki so jo ostali člani družine pri zajtrku potrdili, ali predlagali kaj drugega. Kdajpakdaj je kakšen SMS potoval k bolj izkušenim popotnikom in se kmalu tudi vrnil z zelo uporabnim nasvetom.

Morecambe Bay

Grasmere

Kdaj se je tudi izgubljati lepo …

Smo že čisto blizu Škotske 😀

V Liverpoolu

Zaradi mene bi lahko velika mesta kar izpustili, a želja drugih članov družine se ne sme ignorirati.

Za Tajdo je sicer logično, da jo bodo privlačila urbana središča s trgovinami, kavarnami in fastfoodi, ne vem pa prav točno, kaj tako vleče tja mojega moža.

No, če sem prav poštena, tudi sama rada opazujem ta vrvež ljudi vseh barv in oblik 🙂

Nekaj zame; izmenjava knjig. Že poznate naše Knjigobežnice?
Tako pa mi mal'camo 🙂