moje prve priprave za gorski tek

Danes smo Luka, Dea, Ace, Tomaž in jaz šli na en tak popoldanski pohod na Kucelj (na Čavnu).
Ker smo, seveda napačno, predvidevali, da je nad 1000 nadmorske ravno tako toplo kot doma, smo bili premalo oblečeni in pohod se je spremenil v hitro hitro hojo.
Na vrhu je, kot ponavadi, pihalo in potem ko si je Luka iz mojega nahrbtnika vzel toplo majico in sem jaz še nekaj skakala okoli in fotkala, smo odtekli nazaj  h koči in avtu.

Odbrzeli nazaj v Novo Gorico, pobrali Anabelo in Tajdo, v Mercatorju nabavili živež za jutri in na blagajni ugotovim, da moje denarnice z vsemi možnimi dokumenti (mene in otrok) in dvema plačilnima karticama ni več v mojem super duper nahrbtniku!!!
Kje je denarnica???
Preden smo šli od doma, sem Tajdi dala še nekaj denarja, hmmm, mogoče sem jo pozabila doma.
Doma je ni!
Kucelj! Luka! Odpiranje nahrbtnika za majico!
Moje skakanje okoli!
Denarnica je na vrhu Kuclja!!!
Pokličem v kočo na Čavnu!
Ne, za nami ni nihče prišel z vrha!
Ja, ja, obstaja pot, po kateri ste hitreje na njem, po 15-ih minutah hoje.
Ajde, nazaj!
Tajda, Anabela, kar sami si naredita tortilje, Luka, počakaj pri noni!
Brzak do Ajdovščine, Predmeje, koče pod Čavnom. Pokličem oskrbnika, kje je tista šmentana pot. Zgubljava se v gozdu, avto začne čudno ropotati, dan se počasi preveša v noč!
GRRRRRRRRRRRRRRRR!
Mobi signala seveda ni več!
Na neki jasnini vseeno  piskne mobi; oskrbnikovo sporočilo, kako se morava orientirati.
Končno najdeva to “ta kratko” stezo na Kucelj.
Pripneva si tekaške povodce, nanju naveževa Acea (danes ima prvi rojstni dan, revček, niti torte ni dobil!!) in Deo in že drvimo proti vrhu.
Strmo je, uh uh uh!
Sopihava kot lokomotivi.
Oskrbnik naju kliče: Sta našla pot?
Luka naju kliče: Sta našla denarnico?
Sva že tik pod vrhom.
Razgled na vipavsko dolino, na morje, na Novo Gorico je veličasten.
Mrak, lučke!
Ni časa za uživanje, še malo še malo.
Evo, jo, nesramnico, počiva pri vpisni knjigi in gleda dol na Šempas!
Objem, juhuhu in že spet drvimo v dolino.
Je že skoraj tema. Psa naju varno pripeljeta do avtomobila.
Požirek vode in na smrt utrujeni se peljemo domov.
Še telefonska zahvala oskrbniku za napotke, poročilo domov, da je bila odprava uspešna in lahko se prepustiva glasbi, vsak s svojimi mislimi, “oddahnjena”, da sva vse uredila …

Jutri pa je že nov dan 🙂

Ptički golički

Pe se je končalo še eno šolsko leto.

Za najina otročka je bilo zelo uspešno.

Luka se je v novi šoli počutil kot doma, našel je nove prijatelje, tudi nove ljubezni, se navezal na učiteljice, tekmoval na športnih tekmovanjih, nastopal z dramskim krožkom in pevskim zborom … in kar je najpomembneje; vsak dan je šel v šolo z velikanskim veseljem.

Tajda. Tajda, najina velika punca. Kaj povedati o njej, da ne bi zvenelo hvalisavo? Od vedno je bila samostojna in taka je bila tudi letos. Vse za šolo je naredila sama, niti enkrat nama je ni bilo treba priganjati k učenju in kljub zatikajočim začetkom pri nekaterih predmetih njeno spričevalo vsebuje kar 10 petic in samo tri štirice! Tudi zanjo so učiteljice našle same pohvalne besede.

In ta naša najstnica, najstnica zaspanka, poleg tega sedaj vsako jutro vstaja ob petih, saj jo zbuja ptiček goliček, ki smo ga rešili iz mačkinih krempljev. Ko posijejo prvi sončni žarki, začne mladiček kričati, Tajda-zaspanka pa vstane in ga nahrani.

Za: meni

PRIJATELJICI
Če bi se še enkrat rodila,
bi želela, da si na poti v Gorico
ponovno zamenjava copati,
se istočasno zaljubljava
in jokava zaradi fantov,
možev, tašč, otrok, psov
in se zaradi istih smejeva.

Če bi se še enkrat rodila
bi ti ponovno napisala “ustnje”,
in te spet prepričala,
da je treba iti študirati slovenščino,
če ne bo šla v maloro,
prebrati mnogo knjig
in z njimi navdihovati prijatelje.

Če bi se še enkrat rodila,
bi te bolj cenila, ker me nisi
poslala nekam v tri krasne,
ko sem se izgubila v vrtiljaku
plenic, neprespanih noči,
umazanega kompasa življenja
in posesivnega dedca.

Če bi se še enkrat rodila,
bi rada s tabo od malega tekala,
obiskovala šolo čaranja za ženske,
izbirala strastne ljubimce,
se potepala po Londonu
in se od tebe še bolj učila
sprejemanja in nesebičnosti.

Sedaj pa sem samo neznansko srečna,
da si moja PRIJATELJICA.

Moja draga prijateljica Helena je multitalent. Tudi pesnica. Dobra pesnica.

Dobro dene, ko kakšno pesem posveti meni.

Zgornja me je spravila v solze.

Hvala, Helena.

In hvala tudi vsem drugim prijateljicam, s katerimi smo si v zadnjih letih delile veliko močnih trenutkov.

Še veliko lepega nas čaka!

Same veste, katere ste!

Rada vas imam.

Upam, da vam to dovoljkrat povem ali vsaj pokažem!

Zaradi vas sem in postajam boljša oseba!