P(polglasnik)st

Pusta nisem nikoli marala.

Iz otroštva me preganja spomin, kako se oblečena v čarovnico pod posteljo v nonotovi in nonini spalnici skrivam pred pustom.

Ne vem, katera razigrana in nič hudega želeča maska me je podila po vasi, vem pa, da me je bilo strah.

Zelo strah.

Tudi jokala sem.

pust v vasi mojega otroštva, Gorjanskem, okoli 1960

Drugače pa so mi pustne šege všeč; ko pri pripravi povorke sodeluje vsa vas in se zvečer vsi skupaj veselijo. In v sredo nesramnega pusta zažgejo.

Tudi strah me ni več.

Ne morem in ne znam se pa vživeti in uganjati pustne norčije.

Je pa letos naš zombi na svoji šoli osvojil prvo nagrado med maskami. Najprej mi je bilo nerodno, kakšnega pošiljam v šolo, tako preprosto “narejenega”; Dea in Ace sta strgala Tomaževo majico, narezala sem hlače stare in premajhne trenirke, Tomaž jih je povaljal v blatu … izpadlo pa je prav simpatično. Kaj simpatično, zmagovalno!

Učiteljice pravijo, da se je naš zombi tudi obnašal kot pravi živi mrtvec!

Tajda pa se je, seveda, zrihtala sama! Prav privlačna vampirka je bila 😉

Ker sem v teh dneh doma, bolna, sem nabavila celo goro bombonov, čokoladic, zvečilk, zrihtala drobiž … pa sta na naša vrata potrkali samo dve skupinici našemljenih otrok.

Škoda!

Upam, da jih bo drugo leto več!