Premajhna nagrada

Prodam.

Premajhne so mi 😦

V njih sem pretekla samo 6,33km. Za preizkus, če so res premajhne. In so 😦

Mizuno Wave Norvana 7

Nove ženske pronatorske superge Mizuno Wave Nirvana 7, št. 42 (UK 8, US W10.5, JPN 27.0) prodam.

Za 70 eur.

Verjemite mi, raje bi jih obdržala. Neskončno težko je kupovati nove tekaške copate. Neskončno. Težko!

Popravek (dobro, da imam pozorne bralke; številka 42!)

Zmagaaaaaaaaaaa!

Spodobnih fotk nimam, kaj češ, moj osebni fotograf je ostal doma.

Tako sem navdušena nad svojim prvim malim maratonom, da sem že stokrat povedala in napisala, kako je bilo, pa bom poskusila še enkrat.

Dan pred tekom sem bila zelo zelo zelo živčna, a se je potem v nedeljo vse lepo sestavilo, odlično sem spala, prebava je bila tipitop, pravilno sem se oblekla (no, edino vezalk si še vedno ne znam pravilno zatisniti), začela sem zmerno in potem rahlo pospeševala do cilja; zadnje kilometere sem, po svojih merilih seveda, udarila kar vesel šprint. :lol:

Krize na srečo nisem imela nobene, je pripomoglo odlično navijanje ob celotni progi … Pri skoraj vseh okrepčevalnicah sem pridno spila par požirkov vode, pojedla pa samo košček bljak čokolade (pa še trda je bila od mraza) in malce banane, čeprav mi je tekaško zelo izkušeni član tekaške ekipe Klape s hrama, Simon, svetoval, naj jem, jem, jem. Ma, nisem bila lačna, tudi unega gela mi ne bi bilo treba “scuzat”, pa sem vseeno ga. Za poskus, da vidim, kako bo učinkoval. Pa vam ne vem povedat, če in kako je deloval name. Nisem čutila nobene razlike.

Kaj sem razmišljala, ne vem, glasbo sem si zavrtela tam okoli 16. kilometra, a sem slušalke kmalu snela, je bilo lepše poslušat navijanje (hvala vsem navijačem), godbo na pihala in druge impro glasbenike.

Veliko je pomagalo tudi to, da sem se že od prijave naprej vizualizirala, kako srečna pritečem v cilj.
No, pa treningi seveda tudi … Septembra sem celo pretekla  114 kilometrov, največ v enem mesecu doslej. Kar uspeh za osebo, ki je v bistvu zelo lena, ne?

V cilju sem kar vriskala, pa nekaj osvajala enega od Vitezov Dobrega Teka ;-), Tomažu in Luku v mobi kričala, kako super je bilo in se ravno v času spet vrnila v ciljni prostor, da sem pofotkala prijateljico Natašo, ki je ena od tistih, ki so zaslužni, da sem sploh začela teči.

JUHUHU! PRESREČNA SEM!

Zdaj pa bo treba počasi spet začet s treningi, Mali kraški maraton bo takoj tukaj, ne, Klapa s hrama?!