Jesenska

V službi nam vsaki dve leti uspe organizirati planinski pohod.

Tokrat smo se odpravili s planine Kuk na Vogel.

V dobri družbi je čas tako hitro minil, da smo bili še prehitro na vrhu.

Od tam nas je sicer pregnal oblak, ki se nam ni hotel umakniti, na preostalem delu poti pa nas je spremljalo toplo jesensko sončke.

Lepo je bilo!

Pogrešam gore!

foto: Maja K.

Ponosna

Letos se pripravljam na svoj prvi mali maraton (21 km), ki ga nameravam preteči 23. oktobra na 16. Ljubljanskem maratonu.

Ker takih razdalj še nisem tekla, sem se v ponedeljek podala na “soško kolesarsko pot” (ki še vedno ni dokončana in se kolesarji po njej vozijo na lastno odgovornost, na kar jih opozarjata dve zapornici in tabli).

Takoj po službi sem se preoblekla v tekaška oblačila, vzela vodo in frutabelco (pozabila magnezij v prahu!) in se podala na dooolgo pot.

Med tekom so me občasno boleli gležnji (makadam), razpoloženje pa je nekje na polovici in po začetnem navdušenju začelo padati, ker je tale pot res dooolgoočasnaaa (ponavadi tečem po razgibani “šempaski transverzali” mimo vinogradov, breskovih nasadov, avtoceste, konjev, med žitnimi in koruznimi polji, travniki, skozi gozdičke …).

Takrat je na pomoč priskočil mobilnik (Maja, še enkrat hvala za slušalke) oziroma glasba, ki je naložena nanj; od klasike do popa pa celo do metala, popevala pa sem tudi s Kekcem, bratovščino Sinjega galeba, srečo na vrvici in Mišmašem (Dobro jutro, dragi mojster, ste kaj mislili na nas? Ste zadosti kruha spekli…), ritem so mi narekovali The Stroj, čmrljev let, reperji in skoraj vsi slovenski popevkarji 🙂 To je bilo šele tretjič, da sem pri teku poslušala glasbo (dvakrat v Londonu, da sem preglasila mestni hrup!), pa jo bom verjetno še kdaj.

Krize v stilu ne morem več, ne gre naprej, pa kaj mi je tega treba bilo, bom kar hodila itd. ni bilo, je pa res, da sem dva res strma in kratka klanca prehodila, ampak tako kot je ZdravkoC na tekaškem forumu svetoval (Na dolgih tekih se najlepše pretegneš in delno odpočiješ, če v klanec hodiš, … hitro, takrat se noge malo pretegnejo in odpočijejo aktivne mišice, vklopijo in aktivirajo pa bolj pasivne mišice. Jaz pri koraku zadnjo nogo čim bolj iztegnem, tako se zacuknjena mišica lahko “takoj” regenerira. Pri hoji spustiš roke ob telo in takoj spoznaš, kako si rabil malo razbremenitve za pleča.)

Ko sem pritekla na izhodišče, sem le-to takoj pofotkala in mojim trem motivatorkam poslala poročilo (punce, saj veste, katere ste, ne?).

Med vožnjo domov sem lebdela na oblaku sreče. Po vročem tušu in večerji pa se je začela oglašati utrujenost; v trebušnih mišicah (ja, tudi pri teku so potrebne, oštja), pa v hrbtu, gležnjih …

Kar strah me je bilo, kaj bo zjutraj.

Zjutraj pa … nič! Sveža kot rožica 🙂 Jooj, sem vesela.

Vesela in ponosna nase. Resda 18km še ni 21km, vseeno pa sem sedaj bolj prepričana, da bom svoj prvi mali maraton zmogla in da bom v cilj pritekla z nasmehom na obrazu.

O tem, kako me je nekje proti koncu teka plastenka vode dregnila v roko, da sem od strahu kar zakričala, pa ne bom … 😉