Zimske počitnice s kamperjem, Ferrara

V Ferrari hitro najdemo parkirišče “ex mof” (via Rampari S. Paolo), za katerega nam je koordinate ((N44.834929 E11.608597)) prijazno poslal Dr.Gumpi. Tam je že parkiranih najmanj 30 kamperjev in kmalu izvemo, da smo slabih deset minut hoda od centra mesta.

Hitro pripravimo kamper ((joooj, še vedno nimamo imena zanj)) za prenočevanje in se odpravimo na sprehod. Otrokoma sem za nagrado, ker sta bila med vožnjo tako potrpežljiva, obljubila večerjo v McDonaldsu, ne da bi vedela, ali ga to mesto sploh premore.
In glej ga zlomka! Hodimo ravno za mladeničem, ki nekomu telefonira in se z njim dogovori, da se dobita v “Meku”. V varni razdalji mu sledimo in kmalu smo na veličastnem trgu, kjer se sveti tudi velik rumen M. Luka je presrečen, ker je končno prišel do svojega ljubega pomfrija (in seveda nove igračke), Tajda pa na hitrico zmaže dva hamburgerja (ja, naša živaliljubka pravi, da se mora v otroštvu najesti mesa, da bo lahko vegetarijanka, ko bo velika 🙂

Živahen sobotni večer

Utrujeni smo in zdaj tudi prijetno siti, a vseeno še malo pohajkujemo po mestu.

Tudi to noč trdno spimo in zjutraj se pogumno odpravim na svoj tek (zvečer sem v bližini parkirišča opazila park in sklepala, da se tam da tudi športati). Spet zaupam svoji intuiciji in občutku za orientacijo in kmalu tečem po prijetni potki na obzidju. Žal so se sončni dnevi nehali in spremljajo me rahle dežne kapljice.

Škoda, ker so Italijani taki zaspaneti, tečem mimo par pekarnic, a so vse še zaprte. Za zajtrk se moramo tako zadovoljiti s “hrustki” in kosmiči. Brez kave pa tudi ne gre (kafetjera je bila prva stvar, ki sem jo nesla v kamper, ko smo ga po nakupu pripeljali domov)!

zaspaneti
grad Estense

Kljub dežju gremo raziskovat mesto, ki nas ne razočara.

Ko pa se Tajda od utrujenosti spotakne ob verigo, napeljano čez prehod v grad Estense, je čas, da se vrnemo v (avto)domek. Tako ali tako smo že prejšnji dan sklenili, da se v Ferraro spomladi še vrnemo, takrat za več časa in to s kolesi, saj je to citta delle biciclette (mesto koles)!

Počasi pospravimo in se po navadnih cestah mimo Benetk odpeljemo proti domu.

Pa še dokaz, da Luka med vožnjo zelo zelo rad riše…

Zimske počitnice s kamperjem, San Gimignano

Zdi se mi, da nas poti šele sedaj vodi po “pravi” Toscani; po gričkih gor in dol, med oljčnimi nasadi in vinogradi, mimo simpatičnih kamnitih hišk ((na Garminki smo seveda izbrali “izogibanje avtocestam”)). Škoda, ker je zima in barve še niso vzcvetele, a nič hudega, zagotovo pridemo še kdaj!

Opoldne smo pred San Gimignanom, ki se s svojimi znamenitimi stolpi sveti v soncu in nas vabi. Najprej nameravamo parkirati na PZA Santa Lucia, a nas na vhodu prestreže podjeten lastnik drugega ((seveda dražjega, a tega še ne vemo)) PZA. Sledimo mu na njegovo parkirišče, ki je res prijetno in dobro opremljeno, a za nočitev je še prezgodaj, zato sklenemo, da se bomo na sprehodu odločili, kako naprej.

S kombijem ((vštet v parkirnino; 3€ na uro)) se odpeljemo v mestece, kjer se spet sprehajamo po očarljivih uličicah,

dokler nas ne prinese na vrh griča, kjer nas preseneti cvetoče sadno drevje, v bližini nekdo igra na harfo … pravljično! Usedemo se na klopce in malo pomeditiramo.

Ugotovimo, da je San Gimignano majhen, malce smo tudi siti ogledovanja vseh teh uličic in znamenitih stavb, zato je sklep tak, da nadaljujemo z vožnjo in prespimo nekje na pol poti do doma. Na pamet mi pade Ferrara, kar tako, z jasnega. Ker nismo načrtovali postanka v teh krajih ((pomeni; ne vemo, kje se lahko parkira, prespi)), se Tomaž spomni na izkušenega kamperista, Dr.Gumpija, in ga pokliče. Gospod je tudi nekje v tujini na poti, a kmalu nam po SMS pošlje koordinate parkirišča v Ferrari. Dr. Gumpi, hvala!

Na parkirišču nam prijazna uslužbenka za triurni postanek zaračuna samo 5€ in že smo na poti. Spet se vozimo po simpatičnih odmaknjenih vasicah, pred Firencami pa le zavijemo na avtocesto, saj nas je pred dnevi pot iz Bologne v Lucco čez hribe pošteno utrudila in se tokrat želimo temu izogniti.

Na ovinkasti in precej slabi avtocesti celo prevozim nekaj deset kilometrov ((niti ne bom računala, koliko odstotkov prevožene poti je to!)). Priznati moram, da se kar težko sprostim. Kar naprej pogledujem v srednje vzvratno ogledalo, v njem pa vidim … vrata v kopalnico 🙂

Tomaž, raje sem stevardesa in premična kamera obenem, res!