Brez recepta

Ko sem bila drugo ali tretješolka, se je moja mama v menzi tovarne, kjer je delala, navdušila nad kruhovimi cmoki in nam jih je nekega dne vsa vesela PRVIČ pripravila.

Resnici na ljubo, moja mama takrat ni bila prav dobra kuharica ((No, saj tudi sedaj ni. Oprosti, mama! Vseeno si najboljša na svetu!)).

Ne vem, kje je bil takrat tata, živo pa se spomnim, kako sva se z bratom za kuhinjsko mizo davila s tistim z velikim navdušenjem pripravljenim obrokom.

Niso in niso hoteli zdrkniti po grlu!

Mama pa je seveda vztrajala, da nekaj morava pojesti.

Ne vem več, koliko sva pojedla.

Vem pa, da jih ni nikoli več skuhala.

In jaz jih do letos tudi nisem nikoli več jedla. Niti slišati nisem hotela zanje.

Dokler nisva s sodelavko šli na kosilo v eno goriških gostiln in sem jih slučajno poskusila (bili so v obliki šturklja, zato so me verjetno zavedli) …

Presenetilo me je, kako je ta jed dobra.

In sem se odločila, da ponovim zgodbo iz otroštva, z upanjem na srečnejši konec.

V roke sem vzela Slovensko kuharico Felicite Kalinšek ((podarila mi jo je tašča, odlična kuharica)) in se lotila dela …

Ne vem, kaj sem naredila bolje kot moja mama pred skoraj tridesetimi leti, a mi smo zmazali vse.

Celo naša izbirčna in neješča Filomena!

40

Srčki za 40 let skupnega življenja.

40 let potrpežljivosti, sodelovanja, spoštovanja, ljubezni, prijateljstva, zavezništva, skrbi, radosti, bolezni, zdravja, smeha, joka, odpovedovanja,  prepričevanj, prilagajanja, usklajevanja, nesebične pomoči, poljubov, prepirov, veselja, vzponov in padcev …