Do štal in nazaj

Spomladi sva s Tajdo sklenili, da se naslednje leto udeleživa 8-kilometrskega teka na Malem kraškem maratonu.

Po tistem sem kar dolgo cincala in tuhtala in kolebala. Potem pa sem se nekega dne le preobula in šla.

In še tečem. Sredi poletja sem sicer pridelala zoprno poškodbo, a se je porednica unesla.

In tečem naprej.

Jesensko-zimski čas pa sploh ni prijazen mojim tekaškim planom in tako se forma ne izboljšuje, a dvakrat tedensko je čisto dovolj za prevetrit misli, prezračit možgane, prežvečit probleme, predihat stres …

Ko se bodo začeli dnevi daljšati, pa hitro na 12-tedenski program Urbana Praprotnika in ni vrag, da ne pretečem osmice v Sežani!

Utrinki z moje tekaške trase:

P.S.1: Tajda je šla z mano le enkrat. Očitno nisem dovolj dober motivator.

In brž prihrumeli so črni oblaki

Čaj in kolački.

Nov prt na mizi.

Misel na tek, na katerega danes žal ne morem.

Pajčevine in “usrana” tla.

Perpettum Jazzile na ves glas.

Naporen teden.

Slaba frizura.

Frišno novo jutro, ki praznuje in obdaruje. ((tudi če “Pandorine” ne dobim, sem vesela, saj je njen blog res nekaj posebnega in ga RES vsako jutro obiščem v pričakovanju zabave))

Pokvarjen fotoaprat ((Jebelacesta, ta digitalna doba. Upam, da bo tako kratkega daha, kakršnega so njeni izdelki)).

Megla in oblaki, ki vztrajajo že ohoho časa.

Naveličana sem kuhanja.

Naveličana sem …

Mah, marsičesa.

Pa vseeno sem dobre volje.

In še boljše bom, ko se zabubim na mojem kavču, z jabolkom za večerjo v eni roki ((Ja, nona, vem, da je japka zvečer težka!)) in Kam gre veter, ko ne piha v drugi. Ale, grem!