Malo jeze

Uf, če mi gre kaj bolj na živce, kot tisti, ki skozi avtomobilska okna mečejo čike ((ogorke)) !!!

Ponavadi sem zelo strpen človek, a ko vidim kaj takega (da ne govorimo o tistih, ki ven mečejo še kaj drugega), se mi kar stemni pred očmi…

Za tolažbo sem si hitro naredila škatlico iz “starega papirja”. Uporabno.

To pa bom delala zvečer. Zdaj grem svojo jezo izdihat na kolo!

Piskrček

Včeraj sem na enem od množice blogov, ki jim sledim (na srečo obstaja Google Reader), prebrala nekaj o črepinjah in ni bilo dolgo, ko sem jih tudi sama, močno jezna nase, pometala s tal …

Taka je sedaj pokrovka naše najljubše in najboljše kozice.

GorjansKOLO 2009

Eni ((ta pridni)) so bili na trgatvi,

drugi ((ta leni?)) pa na 4. Gorjanskolu ((Gorjanskolesu?)).

Bi prilepila slikco poti z guglovih zemljevidov, ma je, revček, ne zmore narediti; smo se vozili po preveč stranskih, gozdnih poteh.

30 kilometrov vzponov in spustov po poteh med vinogradi, njivami, gmajnami, gozdovi …

Roke so malo bolele.

Noge nič.  Dobro sva se pripravila, čeprav na asfaltnih poteh.

In če se izrazim kot športni novinarji: ” V cilj sva pridrvela v glavnini.”

Kozarček čaja ali terana v Škofih in sendvič s pršutom, fige in divje breskve v Kobjeglavi so teknili kot že dolgo ne. Da ne govorimo o joti na cilju!

Vse čestitke organizatorjem; kljub temu, da so traso le nekaj dni pred prireditvijo morali spremeniti, so poti lepo očistili in označili.

Ma, Gorjanci so itak mega!

Moje noge pa krasijo še take luštkane nogavičke.

Na taki prireditvi sva bila prvič, nikakor pa ne zadnjič.

Zagotovo pa prideva na naslednji GorjansKOLO.

Fotke prijazno posodila “svakinja to be”. Janja, hvala.