Skoraj malo prepozno sva s Tomažem ugotovila, da najina otroka prav rada hodita navzgor.
Čeprav sva oba v mladosti s starši veliko hodila “v hribe”, sva to ljubezen do gora nekako pozabila vzgojiti tudi najinim potomcem.
Potem pa … smo za podaljšan konec tedna obiskali mojega brata, ki je bil z družinico v kampu Menina pri Mozirju. Pred odhodom sem malo brskala po spletu, kam bi se tam lahko odpravili in izbrali smo Potočko zijalko, saj je bila pot k njej kategorizirana kot “lahka označena pot”.
Janko in Janja sta se z izbranim strinjala ((Jakoba ni nihče vprašal)) in tako smo se v poznem dopoldnevu odpeljali na Solčavsko panoramsko cesto, parkirali v Svetem Duhu pod Olševo, Jakoba naložili v nahrbtnik, v drugi nahrbtnik zabasali malo pijače, čokolade in par breskev, obuli superge (!!!) in se pogumno odpravili na pot.
Da ne bom preveč dolgovezila, enourna pot iz opisa na spletu se je nenehno vzpenjala in podaljšala na uro in pol, in ko smo prišli do cilja, smo bili prepoteni in utrujeni, a navdušeni. Sicer so nam manjkale rezervne majice, da bi se preoblekli, malo boljša obutev in več hrane, a vseeno … okužili smo se.
Val navdušenja smo hitro zajahali in minulo nedeljo smo šli h Krnskim jezerom. Bolje opremljeni, bolj zgodaj, tokrat v spremstvu none Nadje …
Tajdo je hoja, v nasprotju z najinimi projekcijami ((sodeč po nenehnem nerganju, ko kolesarimo)), popolnoma navdušila, Luka pa je tako ali tako vedno “v pogonu”. Zato bomo še šli …
V hribih je lepo!
mojchka 