Planinci

Skoraj malo prepozno sva s Tomažem ugotovila, da najina otroka prav rada hodita navzgor.
Čeprav sva oba v mladosti s starši veliko hodila “v hribe”, sva to ljubezen do gora nekako pozabila vzgojiti tudi najinim potomcem.
Potem pa … smo za podaljšan konec tedna obiskali mojega brata, ki je bil z družinico v kampu Menina pri Mozirju. Pred odhodom sem malo brskala po spletu, kam bi se tam lahko odpravili in izbrali smo Potočko zijalko, saj je bila pot k njej kategorizirana kot “lahka označena pot”.


Janko in Janja sta se z izbranim strinjala ((Jakoba ni nihče vprašal)) in tako smo se v poznem dopoldnevu odpeljali na Solčavsko panoramsko cesto, parkirali v Svetem Duhu pod Olševo, Jakoba naložili v nahrbtnik, v drugi nahrbtnik zabasali malo pijače, čokolade in par breskev, obuli superge (!!!) in se pogumno odpravili na pot.
Da ne bom preveč dolgovezila, enourna pot iz opisa na spletu se je nenehno vzpenjala in podaljšala na uro in pol, in ko smo prišli do cilja, smo bili prepoteni in utrujeni, a navdušeni. Sicer so nam manjkale rezervne majice, da bi se preoblekli, malo boljša obutev in več hrane, a vseeno … okužili smo se.

Val navdušenja smo hitro zajahali in minulo nedeljo smo šli h Krnskim jezerom. Bolje opremljeni, bolj zgodaj, tokrat v spremstvu  none Nadje

Tajdo je hoja, v nasprotju z najinimi projekcijami ((sodeč po nenehnem nerganju, ko kolesarimo)), popolnoma navdušila, Luka pa je tako ali tako vedno “v pogonu”. Zato bomo še šli …

V hribih je lepo!

Nov sistem

S Tomažem sva pogruntala nov sistem kolesarjenja (otroci so za daljše proge še premajhni, taščinega varstva pa ne moremo raztegniti na cel dan) ((S tako rešitvijo pa lahko tudi privarčujemo, saj potrebujemo samo eno kolo, 😉 )) .
Eden se odpravi od doma s kolesom, “drugi” pa z avtom (in otroki).
Na cilju “drugi” z otroki poje sladoled, spije pijačo, nabavi “špežo” ipd.
Ko “prvi” prikolesari na mesto srečanja, odrasla osebka zamenjata prevozni sredstvi in vsi se odpravimo domov.

Prijetno utrujeni vedno pojemo večerjo do “zadnje mrvice”.

Od danes naprej pa imam še novo najljubšo (alkoholno pijačo); lubenični daiquiri. Hvala Kandela, hvala Nigela.

Nisem pisala …

… o dopustu.

Potekal je tako, kot smo planirali in si želeli.

Nič pretresljivega se ni zgodilo.

Poljana je še vedno lepa, prijazna, mirna vasica,

morje ravno prav toplo in čisto čisto čisto,

družina, pri kateri bivamo, nas še vedno dobrodušno zasipa s podarjenimi ribami, figami, rakijo, vinom, krompirjem, školjčnimi lupinami za otroke itd.,

v Mulinah je še vedno najlepši sončni zahod na svetu (in v lokalu na pomolu najboljša tuna),

Tomaž še vedno na terasi kuha slastne in obilne večerje,

še vedno se najraje družimo sami s sabo (no, otroci niti ne več),

še vedno so “pod mus” izleti v Zadar (tržnica, Trg pet bunara in park zraven, Pozdrav soncu, morske orgle),

na Sveti Mihovil,

v Kukljico na sladoled…

Ivan ((naš bodoči zet, hehehe)) in njegova družina nas še vedno vabijo, naj jih obiščemo v Zagrebu (bomo, bomo!),

še vedno se čudimo mešanici jezikov, ko se na plaži zberejo domačini-izseljenci; francoščina, “amerikanščina”, nemščina,

še vedno ne pogrešamo “štantov” s šaro, vrtiljakov, toboganov in podobnih “mangiasoldi” zadev,  fensi lokalov, gneče …

Skratka, Ugljan je še vedno naš najljubši otok.

IN

Poleg vseh dopustniških aktivnosti, katerim sem letos dodala še jutranje kolesarjenje, mi je uspelo prebrati kopico knjig.

Z izborom sem imela veliko srečo, zato bom kar naštela, kaj vse priporočam v branje tudi vam:

* Hall: Zapisi iz žrela (zdaj se pri plavanju v strahu oziram še za eno vrsto “morskih” psov 😉
* Dežulović: Jebo sad hiljadu dinara (“Mama, zakaj se smeješ? Mama, kaj je tako smešno? Mama, povej no!!!” sta me otroka nenehno spraševala. Kljub temu, da ne znam prav dobro hrvaško, sem skoraj umirala od smeha.)
* McGahern: Med ženami
* Evelina Umek: Hiša na Krasu
* Sebastijan Pregelj: Na terasi babilonskega stolpa (moram poiskat še kakšno njegovo knjigo!)
* Hudolin: Pastorek (velja kot pri Preglju)
* Golob: Svinjske nogice (velja kot pri zgornjih dveh)
* Yann Martel: Pijevo življenje (močan vtis mi je pustila, še dolgo sem razmišljala o njej, moram jo še predebatirati s Polono in Enko)
* Ante Tomić: Što je muškarac bez brkova (ja, letos sem Hrvate brala kar v originalu)

Aja, še nekaj, kar je že Kitty povedala; razglednic pa nimajo najbolj …