“Živaliljubka”

Tajdi se je uresničila velika želja; končno ji je enkrat uspelo uloviti “martinčka”. Seveda je bila zelo nesrečna, ko smo jo seznanili z dejstvom, da ga ne more obdržati.

Potolažila jo je nova žival.

Šli sva na sprehod v “moj gozd”,

ko je izza neke ograje prilajal kraški ovčar.

Priznam, trda sem bila od strahu.

Izkazalo pa se je, da je to zelo prijazen pes. Sledil nama je do kraja, kjer smo imeli piknik in s Tajdo sta se zabavala vse do večera, ko je Grizlija ((ja, tako mu je ime)) njegova lastnica končno našla.

Seveda pa to ni bil edini pes, nad katerim je bila očarana. Družbo sta ji delala še Luna in Fredi.

Jutri

Bolj kot potice ali šunke v testu se veselim jutrišnje večerje.

Olupila bom dva pirha, jo zrezala v kuhano šparengo (na fotki je pravkar nabrana in očiščena), okisala in s kosom kruha v roki UŽIVALA.

Vesele praznike vsem!

V AKVARIJU … NEKOČ

Mogoče je zdaj čas, da povem, od kod ime mojega bloga.

Skoraj tri leta sem delala na MIPu.

To so bila krasna leta, v katerih sem spoznala veliko srčnih, zanesljivih, prijetnih ljudi, sklenila nekaj prijateljstev, za katera upam, da se bodo obdržala. Potrudila se bom za to.

Leta, v katerih sem si nabrala izkušnje, ki so mi pomagale priti do boljše službe, saj s svojo izobrazbo …

Pa tudi leta, v katerih sem samo nemočno gledala, kako še dodatno izčrpaš nekoč uspešno firmo, ponos goriške. Kako delavcem, ki so v njenih začetkih firmo s težkim delom in tudi odrekanji postavljali pokonci, obljubljaš, kako bo boljše, samo še ta težka leta investicij naj dajo skozi. Naj potrpijo, medtem, ko se parkrat na teden pripelješ v razkošnem vozilu, včasih tudi z osebnim šoferjem ((in po potrebi telesnim stražarjem?)), spiješ kavico, podpišeš nekaj dokumentov, poveš, katere račune ((redke, tiste najnujnejše pač)) naj v “plačilnem” plačajo ((če in ko je denar)), se s tesnimi sodelavci malo pohihitaš in spet odpraviš v svojo razkošno ((pametno)) hišo.

Jezna sem. Jezna in žalostna. Kaj naj rečem svojim prijateljem, ki niso prejeli še niti ene letošnje plače? Prazne besede tolažbe “saj bo” bi zvenele kot posmeh, žaljivka. Nekateri morajo še vedno hoditi v službo in delati, ne vedoč, kaj jih čaka danes, jutri … Ne vedoč, kdaj bodo dobili vsaj kakšen euro. Otroke imajo, računi nemoteno prihajajo, jesti je treba (včasih so v službi dobili vsaj topel obrok, zdaj je menza zaprta), kupiti gorivo, da se lahko pripeljejo do Panovške …

Mipovci, pa tudi prijatelji iz Pomurke, mislim na vas, prav vsak dan mislim na vas in vam želim, da bi se to stanje, to mučno stanje, čimprej razrešilo. In to v vašo korist! Preveč ste že čakali, preveč ste trpeli!

Junija lani, ko sta dva zaposlena prikolesarila iz Pomurke do MIPa

Aja, ime bloga; delala sem v pisarni/recepciji, z vseh strani obdani s steklom, ki so jo nekateri imenovali akvarij, pa tudi čajbica ((ptičja kletka)).