“Naš” Ugljan

Vsako jutro s čolnom v Zadar, privezovanje v Foši, zajtrk ((obvezno slanci, sirnica in krofi)), nakup ali samo ogled rib in drugih morskih dobrot na ribji tržnici in nato kopanje ((brez kopalk, jupiii!!!)) v katerem od neštetih samotnih zalivčkov s kristalno čisto vodo in skoraj preglasnimi škržadi.

Popoldnevi ((ko zalivčki niso več tako skriti)) preživeti na “vaški” plaži, kjer se že nekaj let vsi poznamo, večeri ob pečenih ribah ((ali pašti s kalamari, školjkami, pečenem krompirju)) in nato kolesarskih odpravah v Preko ali še kam dlje …

Nočne vožnje po mirnem in skrivnostnem morju, vonj po soli, sivki, počitku, sprostitivi, ribolov z otroki …

Poletna ljubezen med slovensko tretješolko in hrvaškim osmošolcem, ki je preživel več časa z nami kot s svojo družino …

Kartanje ((ligretto, briškula, enka, remi)), špljake ((pojma nimam, kako se temu po slovensko reče)), prebiranje knjig ((Polona, ni jih bilo 15, škoda)), pridobivanje morjeplovskih izkušenj ((tudi med pogovori z lokalnimi ribiči)), Noč polnega meseca, morske orgle, dalmatinske lepotice in Pozdrav soncu v Zadru, majica s Spidermanom in kičaste ogrlice, bučanje valov ob nevihti, plavanje, plavanje, plavanje …

family

Vsi naši dopusti so lepi, letošnji pa je bil … je bil … nabit z vsem lepim!

Okoli desetega dne me je sicer ((kot ponavadi)) zagrabila kriza, ko bi rada bila doma, a je hitro minila in ko je prišel zadnji dan, bi kar ostali … še malo … vsaj še malo …

midva2

Odhajam-o

Tako, jutri odhajamo na težko pričakan dopust, na naš ljubi Ugljan …

ugljan

Ko se vrnemo, bom doma še malo polenarila ((pajade!)) in potem NOV ZAČETEK v novi službi!

Z res težkim srcem sem danes pozdravila sodelavce v podjetju, kjer sem preživela zadnjih nekaj let.

Pogrešala jih bom ((vsaj nekatere, no)).

xxx