V petek sem ((seveda z nasmeškom)) vstopila v svojo pisarno in takoj vedela, da je nekaj drugače.
Vklopim računalnik, vtipkam geslo … nič!
Pogledam tipkovnico … Hmmm!
Kaj je drugače?
Nekam umazana je.
Umazana?
Svinjsko umazana!
Nagravžna!
Gn(j)usna!

TO NI MOJA TIPKOVNICA!!!
Seveda sem se takoj spomnila na “alarmantne” članke o tem, koliko bakterij in podobne golazni se skriva po tipkovnicah in si šla takoj umit roke.
S čistimi rokami in jeznim glasom sem se nato lotila detektivskega dela.
Ključ moje pisarne ima ((poleg mene)) samo varnostnik in zato ni bilo treba dosti, da sem se dokopala do resnice!
Naši vrli fantje informatiki ((ponavadi jih imam rada, no)) so nujno potrebovali tipkovnico z USB priključkom ((izhodom, vhodom, pa kaj jaz vem, kako se temu reče)) in enkrat lahko ugibate, katera pisarna jim je bila najbolj pri roki.
Tristo kosmatih in krščen matiček!
Nikoli nisem bila ravno obsedena s čistočo, ampak ne morem pa razumeti, kako ima lahko nekdo tako zasvinjano “delovno opremo”!!!
Saj so se mi fantje informatiki ((le zakaj uporabljam množino, ko pa je bil “krivec” le eden)) opravičevali in celo svetovali, naj pokličem osebo, katere tipkovnico sem podedovala, naj mi jo ona ((ja, ona!)) očisti …
Pajade!
Kaj mi je ostalo drugega kot si sposoditi krpe, krpice, čistila in se lotiti dela!
Pa nisem bila preveč uspešna. Še danes prihajajo ven kosmi prahu in las in nočem-vedeti-česa.
Grrrr!
Aja, zakaj mi “ni primlo” geslo? Je blo treba pritisnit NumLock ((doslej mi tega ni bilo treba))!
vir fotke