Ne-vzdržnost

S Tomažem se sučeva po kuhinji. On pripravlja svojo specialiteto; lignje a la buzara, jaz pa velikansko skledo domačega radiča.

Ravno se hvalim, kako sem pridna in med obroki ne jem nič, razen sadja, ko sežem na poličko z začimbami in se pogled ustavi na malem kozarčku.

Med z orehi, MMMMMM.

orehi&med

vir fotke

Takojci vzamem žličko in veselo zagrizem.

😦

Tolažim se, da je to bila predjed.

Slastna predjed.

Sladka predjed.

Kalorična predjed!!!

Nenavaden (ni-avto)portret

Ala, pa še jaz.

Blogorola je predlagala, Volkec me je spomnil.

Ko sem prvič videla tole fotko, ki jo je sicer posnel prijatelj Pero (pravkar mi je e-poslal dovoljenje za objavo), sem takoj vedela, da jo čaka svetla prihodnost. 😉

moja najlepša podoba

Šaliti na svoj račun se sicer znam, a redko se tako sprostim, da mi to uspe z lahkoto. In ta sproščenost me “popade” samo ob določenih ljudeh, ob ljudeh, ki jih imam rada in s katerimi se imam lepo.

Jasnovidka Mary Lou ali Ne kliči hudiča

Danes zjutraj se je zgodilo, kar je v svojem komentarju napovedala (in s tem priklicala hudiča, jebelacesta!!!!) Marilujka.

Nove gležnjarčke sem obula šele tretjič in ko sem hodila po hodniku v službi, mi je nekam čudno drselo.

Pogledala sem, in: “ORKALAPIPA!!! nekje sem izgubila tisto “petno gumo”!”

Hitro sem obhodila svoje jutranje poti in, glej ga zlomka, pred vhodom, v tisti fugi med tlakovci, se je lepo ((no, prav nič ni lep)) svetil dragoceni košček čevlja. Takoj sem ga nabila nazaj na peto in si pri možu in otrocih rezervirala prosto popoldne za obisk čevljarja (ga bom milo gledala in prosila, če lahko čimprej opravi).

Porkamalora!

Marilujka, tole je zate, da ne boš več klicala peklenščka:

Vlatka, da me ne bodo karali kot tebe, sem se potrudila in tisto besedo zamenjala s takimi nedolžno slovenskimi.

Pi-Roman, zakaj tista koda gor ne deluje?

Pripisano čez en možganski preblisk: sori, en = je bil odveč.