Je še kaj skrivnostnega in čarobnega pri Miklavžu, Božičku in Dedku Mrazu?
Včasih so to bili možje, ki so prišli ponoči, potiho (no, Miklavževi Parkeljni so seveda ropotali z verigami), ko jih nihče ni videl. S sanmi? Z jelenčki? Skozi dimnik? Čez balkon?
Ne vem, nisem jih videla. Res ne.
Sedaj pa jih srečamo na vsakem koraku.
S TV ekrana se nam smejejo skoraj med vsakimi reklamami.
Otroke pridejo obiskat v vrtec in šolo.
Sleherna večja vas ima svoj sprevod tega ali drugega dobrotnika.
Po trgovskih centrih delijo bombone.
V gledališčih organizirajo posebne predstave z obiskom enega od treh.
Fotografski studii organizirajo brezplačna fotografiranja.
V knjižnicah jim berejo pravljice.
…
Ne bom več naštevala. ((lahko pa vi navedete še kakšen bizaren “obisk”))
Preveč je!
*
Sedaj me je prešinilo, da je morda Miklavž še najbolj normalen. Verjetno, ker je najbolj zgoden in nima časa, da bi se ves december (pa še kos novembra) motovilil naokoli.
*
Doslej sem otroka vlekla čisto na vsako”srečanje” v bližini. In končno prišla do spoznanja, da ni več zanimivo. Ni več čarobno.
Ko končno dobijo darila, so že vsega naveličani.
Seveda je tudi daril preveč (doma, pri dvojih starih starših, pri štirih “prastarših”, še pri kakšni teti, stricu, v šoli/vrtcu …).
Otrok nima niti časa, da bi se veselil enega darila, ko že odpira drugo, tretje, petnajsto …
Kam to pelje?
P.S.: Risbici sta s TomTom kartic. Se jih še dobi?