Vakuum v akvariju

Danes je en čuden dan. Nikoli si ne bi misla, da bom v službi pisala blog.

Nimam kaj delat!!! Ker sem sama v pisarni, nimam niti s kom klepetat. Ne morem (in ne smem) pa “na obisk” v drugo pisarno. Časopisa ne morem brat,  niti križank reševat. Lahko kdo vstopi.

Na spletu sem prebrala vse, za kar vem, da se splača. Igric, seveda, ne morem igrat.

Poslušam radio in gledam skozi okno. Pilice za nohte nimam s sabo, niti pincete … bi si po (pre)dolgem času malo populila obrvi.

Kavo sem si šla že prevečkrat iskat.

Kaj, zaboga, naj počnem? Naj koga zafrkavam po telefonu al kaj?

Zdaj je bolje

Prišla sem domov. Srečno.

Sin se je mirno igral v sobi (ker je hčerka na počitnicah. Običajno se celo popoldne kregata). Najdražji se je učil za nek izpit.

Legla sem na kavč in oddremala dve vrstici.

Polna energije sem potem lahko skuhala odlično “zmešano” marmelado (iz robidnic, drnjul, češp in fig),

par litrov paradižnikove mezge, očistila solato in pripravila zrezke za večerjo.

Na srečo imamo prenosnik, da pred večernim obrokom še malo potešim svojo obsesijo; bloge.

Same take

Najprej je v soboto ena tuja jadralna padalka padla na električno napeljavo blizu našega kraja in so seveda izklopili elektriko. Potem so jo vklopili, pa spet izklopili … moj sine pa je gledal Toma in Jerrya na računalniku in se jezil (SEVEDA nimamo prenapetostne, alikakosežereče, zaščite) in kar na slepo pritiskal gumbe, ker ga nič ni ubogalo.

In zdaj se računalnik ne zažene več.

Že eno leto nisem razvila fotk! Zdaj so po vsej verjetnosti izgubljene. Prav mi je!

Potem me je ena mamina znanka “jebala”, kako da nisem še končala faksa in kako se je njena hčerka vpisala že na četrtega (pa na nobenem ni dokončala niti enega letnika). Porka malora, jaz imam vsaj dva otroka, ki ju vzgajam in preživljam (no, oba skupaj z možem ju). Kaj mi pa lahko njena hčerka pokaže? Obe sva v istem zosu, gimnazijski maturantki!!!

Potem sem imela čudne čudne sanje, po katerih se kar nisem mogla prestaviti v realnost.

Potem sem si zjutraj obula lepe poletne sandalce. Zdaj pa lije, lije, lije … Do “mojega” parkirišča pa vodi pot, po kateri se težko izgoneš lužam. Najbolje, da se sezujem!

Potem sem prišla v službo, kjer so se popolnoma zameštrale telefonske linije, centrala ni delala … šele pred pol ure smo rešili zadevo in sedaj klici besnih strank kar dežujejo.

Kaj me še čaka?